Job 30

1 “A sada, gle, podruguju se mnome ljudi po ljetima mlađi od mene kojih oce ne bih bio metnuo ni s ovčarskim psima stada svojega.

Toda sedaj me imajo tisti, ki so mlajši od mene, v posmeh, katerih očete bi preziral, da jih postavim s psi svojega tropa.

2 Ta što će mi jakost ruku njihovih kad im muževna ponestane snaga ispijena glađu i oskudicom.

Da, kako naj mi moč njihovih rok koristi, zrelost je odšla od njih?

3 Glodali su u pustinji korijenje i čestar opustjelih ruševina.

Zaradi potrebe in lakote so bili osamljeni. Bežijo v divjino, v prejšnjem času zapuščeno in opustošeno.

4 Lobodu su i s grmlja lišće brali, kao kruh jeli korijenje žukino.

Ki sekajo egiptovsko špinačo pri grmih in brinove korenine so njihova hrana.

5 Od društva ljudskog oni su prognani, za njima viču k'o za lopovima.

Pregnani so bili izmed ljudi (za njimi so vpili kakor za tatom),

6 Živjeli su po strašnim jarugama, po spiljama i u raspuklinama.

da prebivajo v pečinah dolin, v zemeljskih votlinah in v skalah.

7 Urlik im se iz šikarja dizao; po trnjacima ležahu stisnuti.

Med grmovjem so rigali, pod koprivami so bili zbrani skupaj.

8 Sinovi bezvrijednih, soj bezimenih, bičevima su iz zemlje prognani.

Bili so otroci bedakov, da, otroci nizkotnih mož, bili so zlobnejši kakor zemlja.

9 Rugalicom sam postao takvima i njima sada služim kao priča!

Sedaj sem njihova pesem, da, jaz sem njihova tarča posmeha.

10 Gnušaju me se i bježe od mene, ne ustežu se pljunut' mi u lice.

Prezirajo me, bežijo daleč od mene in ne prizanašajo mi pljunka v moj obraz.

11 I jer On luk mi slomi i satrije me, iz usta svojih izbaciše uzdu.

Ker je odvezal mojo vrvico in me prizadel, so tudi oni popustili uzdo pred menoj.

12 S desne moje strane rulja ustaje, noge moje u bijeg oni tjeraju, put propasti prema meni nasiplju.

Na moji desni roki vstaja mladina. Moja stopala odrivajo in zoper mene so dvignili poti svojega uničenja.

13 Stazu mi ruše da bi me satrli, napadaju i ne brani im nitko,

Škodujejo moji stezi, postavili so mojo katastrofo, nobenega pomočnika nimajo.

14 prolomom oni širokim naviru i kotrljaju se poput oluje.

Prišli so nadme kakor [skozi] široko vrzel vodá. V opustošenju so se zgrnili nadme.

15 Strahote sve se okreću na mene, mojeg ugleda kao vjetra nesta, poput oblaka iščeznu spasenje.

Strahote so se zgrnile nadme. Mojo dušo zasledujejo kakor veter in moja blaginja mineva kakor oblak.

16 Duša se moja rasipa u meni, dani nevolje na me se srušili.

Sedaj je moja duša izlita nadme, polastili so se me dnevi stiske.

17 Noću probada bolest kosti moje, ne počivaju boli što me glođu.

Moje kosti so prebodene v meni v nočnem obdobju in moje kite nimajo počitka.

18 Muka mi je i halju nagrdila i stegla me k'o ovratnik odjeće.

Z veliko silo moje bolezni je moja obleka spremenjena; naokoli me veže kakor ovratnik mojega plašča.

19 U blato me je oborila dolje, gle, postao sam k'o prah i pepeo.

Vrgel me je v blato in postal sem podoben prahu in pepelu.

20 K Tebi vičem, al' Ti ne odgovaraš; pred Tobom stojim, al' Ti i ne mariš.

Kličem k tebi, ti pa me ne slišiš. Vstanem, ti pa se ne oziraš name.

21 Prema meni postao si okrutan; rukom preteškom na me se obaraš.

Do mene si postal krut; s svojo močno roko se nastrojuješ zoper mene.

22 U vihor me dižeš, nosiš me njime, u vrtlogu me olujnom kovitlaš.

Vzdiguješ me k vetru, povzročaš mi, da jaham na njem in raztapljaš moje imetje.

23 Da, znadem da si me smrti predao, saborištu zajedničkom svih živih.

Kajti vem, da me boš privedel k smrti in k hiši, določeni za vse živeče.

24 Al' ne pruža li ruku utopljenik, ne viče li kad padne u nevolju?

Vendar svoje roke ne bo iztegnil h grobu, čeprav v svojem uničenju kričijo.

25 Ne zaplakah li nad nevoljnicima, ne sažalje mi duša siromaha?

Mar nisem jokal zaradi tistega, ki je bil v stiski? Mar ni moja duša žalovala za ubogim?

26 Sreći se nadah, a dođe nesreća; svjetlost čekah, a gle, zavi me tama.

Ko sem gledal za dobrim, potem je prišlo k meni zlo. Ko pa sem pričakoval svetlobo, je prišla tema.

27 Utroba vri u meni bez prestanka, svaki dan nove patnje mi donosi.

Moja notranjost vre in ne počiva. Dnevi stiske so me ovirali.

28 Smrknut idem, al' nitko me ne tješi; ustajem u zboru - da bih kriknuo.

Odšel sem žalujoč brez sonca. Vstal sem in klical v skupnosti.

29 Sa šakalima sam se zbratimio i nojevima postao sam drugom.

Brat sem zmajem in družabnik sovam.

30 Na meni sva je koža pocrnjela, i kosti mi je sažgala ognjica.

Moja koža na meni je črna in moje kosti gorijo zaradi vročine.

31 Tužaljka mi je ugodila harfu, svirala mi glas narikača ima.

Tudi moja harfa je obrnjena v žalovanje in moja piščal v glas tistih, ki jokajo.