Job 29

1 Job nastavi svoju besjedu i reče:

Poleg tega je Job nadaljeval svojo prispodobo in rekel:

2 “O, da mi je prošle proživjet' mjesece, dane one kad je Bog nada mnom bdio,

»Oh, da bi bil kakor v preteklih mesecih, kakor v dneh, ko me je Bog varoval,

3 kad mi je nad glavom njegov sjao žižak a kroz mrak me svjetlo njegovo vodilo,

ko je njegova sveča svetila nad mojo glavo in ko sem z njegovo svetlobo hodil skozi temo,

4 kao u dane mojih zrelih jeseni kad s mojim stanom Bog prijateljevaše,

kakor sem bil v dneh svoje mladosti, ko je bila Božja skrivnost na mojem šotoru,

5 kada uz mene još bijaše Svesilni i moji me okruživahu dječaci,

ko je bil Vsemogočni še z menoj, ko so bili moji otroci okoli mene,

6 kada mi se noge u mlijeku kupahu, a potokom ulja ključaše mi kamen!

ko sem svoje korake umival z maslom in mi je skala izlivala reke olja,

7 Kada sam na vrata gradska izlazio i svoju stolicu postavljao na trg,

ko sem šel ven k velikim vratom skozi mesto, ko sem svoj sedež pripravil na ulici!

8 vidjevši me, sklanjali bi se mladići, starci bi ustavši stojeći ostali.

Mladeniči so me videli in se skrili in ostareli so se vzdignili in stali.

9 Razgovor bi prekidali uglednici i usta bi svoja rukom zatvarali.

Princi so zadržali govorjenje in na svoja usta položili svojo roko.

10 Glavarima glas bi sasvim utihnuo, za nepce bi im se zalijepio jezik.

Plemiči so molčali in njihov jezik se je prilepil na nebo njihovih ust.

11 Tko god me slušao, blaženim me zvao, hvalilo me oko kad bi me vidjelo.

Ko me je uho zaslišalo, potem me je blagoslovilo in ko me je oko zagledalo, mi je dalo pričevanje,

12 Jer, izbavljah bijednog kada je kukao i sirotu ostavljenu bez pomoći.

ker sem osvobodil reveža, ki je jokal in osirotelega in tistega, ki ni imel nikogar, da mu pomaga.

13 Na meni bješe blagoslov izgubljenih, srcu udovice ja veselje vraćah.

Blagoslov tistega, ki je bil pripravljen, da umre, je prišel nadme. Vdovinemu srcu sem storil, da prepeva od radosti.

14 Pravdom se ja kao haljinom odjenuh, nepristranost bje mi plaštem i povezom.

Nadel sem si pravičnost in ta me je oblekla. Moja sodba je bila kakor svečano oblačilo in diadem.

15 Bjeh oči slijepcu i bjeh noge bogalju,

Bil sem oči slepemu in stopala hromemu.

16 otac ubogima, zastupnik strancima.

Bil sem oče revnemu in zadevo, ki je nisem poznal, sem preiskal.

17 Kršio sam zube čovjeku opaku, plijen sam čupao iz njegovih čeljusti.

Zlomil sem čeljusti zlobnemu in izpulil plen iz njegovih zob.

18 Govorah: 'U svom ću izdahnuti gnijezdu, k'o palma, bezbrojne proživjevši dane.'

Potem sem rekel: ›Umrl bom v svojem gnezdu in svoje dneve bom pomnožil kakor pesek.‹

19 Korijenje se moje sve do vode pruža, na granama mojim odmara se rosa.

Moja korenina je bila razprostrta pri vodah in rosa je vso noč ležala na moji mladiki.

20 Pomlađivat će se svagda slava moja i luk će mi se obnavljati u ruci.'

Moja slava je bila sveža v meni in moj lok je bil obnovljen v moji roki.

21 Slušali su željno što ću im kazati i šutjeli da od mene savjet čuju.

Možje so mi prisluhnili, čakali in molčali ob mojem nasvetu.

22 Na riječi mi ne bi ništa dometali i besjede su mi daždile po njima.

Po mojih besedah niso ponovno spregovorili in moj govor je rosil nanje.

23 Za mnom žudjeli su oni k'o za kišom, otvarali usta k'o za pljuskom ljetnim.

Name so čakali kakor na dež in svoja usta so široko odprli kakor za pozni dež.

24 Osmijeh moj bijaše njima ohrabrenje; pazili su na vedrinu moga lica.

Če sem se jim smejal, temu niso verjeli. Svetlobe mojega obličja niso zavrgli.

25 Njima ja sam izabirao putove, kao poglavar ja sam ih predvodio, kao kralj među svojim kad je četama kao onaj koji tješi ojađene.

Izbral sem njihovo pot in sedel [kot] vodja in prebival kakor kralj v vojski, kakor nekdo, ki tolaži žalovalce.