Job 30

1 Toda sedaj me imajo tisti, ki so mlajši od mene, v posmeh, katerih očete bi preziral, da jih postavim s psi svojega tropa.

2 Da, kako naj mi moč njihovih rok koristi, zrelost je odšla od njih?

3 Zaradi potrebe in lakote so bili osamljeni. Bežijo v divjino, v prejšnjem času zapuščeno in opustošeno.

4 Ki sekajo egiptovsko špinačo pri grmih in brinove korenine so njihova hrana.

5 Pregnani so bili izmed ljudi (za njimi so vpili kakor za tatom),

6 da prebivajo v pečinah dolin, v zemeljskih votlinah in v skalah.

7 Med grmovjem so rigali, pod koprivami so bili zbrani skupaj.

8 Bili so otroci bedakov, da, otroci nizkotnih mož, bili so zlobnejši kakor zemlja.

9 Sedaj sem njihova pesem, da, jaz sem njihova tarča posmeha.

10 Prezirajo me, bežijo daleč od mene in ne prizanašajo mi pljunka v moj obraz.

11 Ker je odvezal mojo vrvico in me prizadel, so tudi oni popustili uzdo pred menoj.

12 Na moji desni roki vstaja mladina. Moja stopala odrivajo in zoper mene so dvignili poti svojega uničenja.

13 Škodujejo moji stezi, postavili so mojo katastrofo, nobenega pomočnika nimajo.

14 Prišli so nadme kakor [skozi] široko vrzel vodá. V opustošenju so se zgrnili nadme.

15 Strahote so se zgrnile nadme. Mojo dušo zasledujejo kakor veter in moja blaginja mineva kakor oblak.

16 Sedaj je moja duša izlita nadme, polastili so se me dnevi stiske.

17 Moje kosti so prebodene v meni v nočnem obdobju in moje kite nimajo počitka.

18 Z veliko silo moje bolezni je moja obleka spremenjena; naokoli me veže kakor ovratnik mojega plašča.

19 Vrgel me je v blato in postal sem podoben prahu in pepelu.

20 Kličem k tebi, ti pa me ne slišiš. Vstanem, ti pa se ne oziraš name.

21 Do mene si postal krut; s svojo močno roko se nastrojuješ zoper mene.

22 Vzdiguješ me k vetru, povzročaš mi, da jaham na njem in raztapljaš moje imetje.

23 Kajti vem, da me boš privedel k smrti in k hiši, določeni za vse živeče.

24 Vendar svoje roke ne bo iztegnil h grobu, čeprav v svojem uničenju kričijo.

25 Mar nisem jokal zaradi tistega, ki je bil v stiski? Mar ni moja duša žalovala za ubogim?

26 Ko sem gledal za dobrim, potem je prišlo k meni zlo. Ko pa sem pričakoval svetlobo, je prišla tema.

27 Moja notranjost vre in ne počiva. Dnevi stiske so me ovirali.

28 Odšel sem žalujoč brez sonca. Vstal sem in klical v skupnosti.

29 Brat sem zmajem in družabnik sovam.

30 Moja koža na meni je črna in moje kosti gorijo zaradi vročine.

31 Tudi moja harfa je obrnjena v žalovanje in moja piščal v glas tistih, ki jokajo.