< 29 >

1 E Jó continuou a falar seu discurso, dizendo:
Poleg tega je Job nadaljeval svojo prispodobo in rekel:
2 Ah quem me dera que fosse como nos meses passados! Como nos dias em que Deus me guardava!
»Oh, da bi bil kakor v preteklih mesecih, kakor v dneh, ko me je Bog varoval,
3 Quando ele fazia brilhar sua lâmpada sobre minha cabeça, e eu com sua luz caminhava pelas trevas,
ko je njegova sveča svetila nad mojo glavo in ko sem z njegovo svetlobo hodil skozi temo,
4 Como era nos dias de minha juventude, quando a amizade de Deus estava sobre minha tenda;
kakor sem bil v dneh svoje mladosti, ko je bila Božja skrivnost na mojem šotoru,
5 Quando o Todo-Poderoso ainda estava comigo, meus filhos ao redor de mim;
ko je bil Vsemogočni še z menoj, ko so bili moji otroci okoli mene,
6 Quando eu lavava meus passos com manteiga, e da rocha me corriam ribeiros de azeite!
ko sem svoje korake umival z maslom in mi je skala izlivala reke olja,
7 Quando eu saía para a porta da cidade, [e] na praça preparava minha cadeira,
ko sem šel ven k velikim vratom skozi mesto, ko sem svoj sedež pripravil na ulici!
8 Os rapazes me viam, e abriam caminho; e os idosos se levantavam, e ficavam em pé;
Mladeniči so me videli in se skrili in ostareli so se vzdignili in stali.
9 Os príncipes se detinham de falar, e punham a mão sobre a sua boca;
Princi so zadržali govorjenje in na svoja usta položili svojo roko.
10 A voz dos líderes se calava, e suas línguas se apegavam a céu da boca;
Plemiči so molčali in njihov jezik se je prilepil na nebo njihovih ust.
11 O ouvido que me ouvia me considerava bem-aventurado, e o olho que me via dava bom testemunho de mim.
Ko me je uho zaslišalo, potem me je blagoslovilo in ko me je oko zagledalo, mi je dalo pričevanje,
12 Porque eu livrava ao pobre que clamava, e ao órfão que não tinha quem o ajudasse.
ker sem osvobodil reveža, ki je jokal in osirotelega in tistega, ki ni imel nikogar, da mu pomaga.
13 A bênção do que estava a ponto de morrer vinha sobre mim; e eu fazia o coração da viúva ter grande alegria.
Blagoslov tistega, ki je bil pripravljen, da umre, je prišel nadme. Vdovinemu srcu sem storil, da prepeva od radosti.
14 Vestia-me de justiça, e ela me envolvia; e meu juízo era como um manto e um turbante.
Nadel sem si pravičnost in ta me je oblekla. Moja sodba je bila kakor svečano oblačilo in diadem.
15 Eu era olhos para o cego, e pés para o manco.
Bil sem oči slepemu in stopala hromemu.
16 Aos necessitados eu era pai; e a causa que eu não sabia, investigava com empenho.
Bil sem oče revnemu in zadevo, ki je nisem poznal, sem preiskal.
17 E quebrava os queixos do perverso, e de seus dentes tirava a presa.
Zlomil sem čeljusti zlobnemu in izpulil plen iz njegovih zob.
18 E eu dizia: Em meu ninho expirarei, e multiplicarei [meus] dias como areia.
Potem sem rekel: ›Umrl bom v svojem gnezdu in svoje dneve bom pomnožil kakor pesek.‹
19 Minha raiz se estendia junto às águas, e o orvalho ficava de noite em meus ramos.
Moja korenina je bila razprostrta pri vodah in rosa je vso noč ležala na moji mladiki.
20 Minha honra se renovava em mim, e meu arco se revigorava em minha mão.
Moja slava je bila sveža v meni in moj lok je bil obnovljen v moji roki.
21 Ouviam-me, e esperavam; e se calavam ao meu conselho.
Možje so mi prisluhnili, čakali in molčali ob mojem nasvetu.
22 Depois de minha palavra nada replicavam, e minhas razões gotejavam sobre eles.
Po mojih besedah niso ponovno spregovorili in moj govor je rosil nanje.
23 Pois esperavam por mim como pela chuva, e abriam sua boca como para a chuva tardia.
Name so čakali kakor na dež in svoja usta so široko odprli kakor za pozni dež.
24 Se eu me ria com eles, não acreditavam; e não desfaziam a luz de meu rosto.
Če sem se jim smejal, temu niso verjeli. Svetlobe mojega obličja niso zavrgli.
25 Eu escolhia o caminho para eles, e me sentava à cabeceira; e habitava como rei entre as tropas, como o consolador dos que choram.
Izbral sem njihovo pot in sedel [kot] vodja in prebival kakor kralj v vojski, kakor nekdo, ki tolaži žalovalce.

< 29 >