< Job 19 >

1 Hiob antwortete und sprach:
Potem je Job odgovoril in rekel:
2 Wie lange wollt ihr mich kränken und mich mit Reden zermalmen?
»Doklej boste mučili mojo dušo in me z besedami lomili na koščke?
3 Schon zehnmal nun beschimpftet ihr mich und schämt euch nicht, mich zu mißhandeln!
Teh desetkrat ste me grajali. Ni vas sram, da se mi delate tujce.
4 Und habe ich auch wirklich mich vergangen, so bleibt doch mein Fehltritt mir allein bewußt.
Če je res to, da sem zašel, moja zmota ostaja z menoj.
5 Wollt ihr euch wirklich über mich erheben, so bringt mir den Beweis für meine Schande!
Če se boste zares povzdigovali zoper mene in zoper mene obsojali moj očitek,
6 Erkennet doch, daß Gott mich gebeugt und mich mit seinem Netz umzingelt hat.
vedite torej, da me je Bog zrušil in me obdal s svojo mrežo.
7 Fürwahr, ich schreie “Gewalt!” und finde keine Erhörung; ich rufe um Hilfe, doch da giebt's kein Recht.
Glej, kričim o krivici, toda nisem slišan; na glas vpijem, toda tam ni sodbe.
8 Meinen Weg hat er vermauert, daß ich nicht hinüber kann, und über meine Pfade breitet er Finsternis.
Ogradil je mojo stezo, da ne morem mimo in postavil je temo na moje poti.
9 Meiner Ehre hat er mich entkleidet und mir die Krone vom Haupte genommen.
Oropal me je moje slave in odvzel krono iz moje glave.
10 Er wirft mich nieder ringsum, daß ich dahinfahre, und reißt gleich einem Baume meine Hoffnung aus.
Uničil me je na vsaki strani in odšel sem. Moje upanje je odstranil kakor drevo.
11 Er läßt seinen Zorn wider mich entbrennen und achtet mich seinen Feinden gleich.
Prav tako je zoper mene vžgal svoj bes in me šteje kakor enega izmed svojih sovražnikov.
12 Allzumal rücken seine Scharen heran, schütten ihren Weg wider mich auf und lagern sich rings um mein Zelt.
Njegova krdela so prišla skupaj in dvignila njihovo pot zoper mene in se utaborila naokoli mojega šotora.
13 Meine Brüder hat er von mir entfernt, und meine Freunde sind mir ganz entfremdet.
Moje brate je postavil daleč od mene in moji znanci so se resnično odtujili od mene.
14 Meine Verwandten bleiben aus, und meine Bekannten haben mich vergessen.
Moja žlahta je odpovedala in moji zaupni prijatelji so me pozabili.
15 Die Genossen meines Hauses und meine Mägde achten mich für einen Fremden, zum Ausländer ward ich in ihren Augen.
Tisti, ki prebivajo v moji hiši in moje služabnice me imajo za tujca. Neznanec sem v njihovih očeh.
16 Rufe ich meinen Sklaven, so antwortet er nicht, mit meinem Munde muß ich zu ihm flehen.
Poklical sem svojega služabnika, pa mi ni dal nobenega odgovora. Prosil sem ga s svojimi usti.
17 Mein Atem ist zuwider meinem Weibe, und mein Gestank meinen leiblichen Brüdern.
Moj dih je tuj moji ženi, čeprav sem prosil zaradi otrok svojega lastnega telesa.
18 Selbst die Kleinen verachten mich; will ich aufstehn, verspotten sie mich.
Da, mladi otroci so me prezirali. Vzdignil sem se in oni so govorili zoper mene.
19 Alle meine Vertrauten verabscheuen mich, und die ich liebte, haben sich gegen mich gekehrt.
Vsem svojim bližnjim prijateljem sem se gnusil. Tisti, ki sem jih imel rad, so se obrnili zoper mene.
20 An meiner Haut und meinem Fleisch klebt mein Gebein, und nur mit meiner Zähne Haut bin ich entronnen.
Moje kosti se lepijo na mojo kožo in na moje meso in pobegnil sem s kožo med svojimi zobmi.
21 Erbarmt euch mein, erbarmt euch mein, ihr meine Freunde, denn Gottes Hand hat mich getroffen!
Imejte usmiljenje z menoj, imejte usmiljenje z menoj, oh vi, moji prijatelji, kajti Božja roka se me je dotaknila.
22 Warum verfolgt ihr mich wie Gott und werdet nicht satt, mich zu zerfleischen?
Čemu me preganjate kakor Bog in niste nasičeni z mojim mesom?
23 Ach, daß doch meine Worte aufgeschrieben, auf eine Tafel eingezeichnet würden,
Oh da bi bile moje besede sedaj zapisane! Oh, da bi bile natisnjene v knjigi!
24 mit Eisengriffel und Blei, für ewig in den Fels gehauen!
Da bi bile vgravirane z železnim peresom in svincem v skalo na veke!
25 Ich aber weiß, daß mein Erlöser lebt, und als letzter wird er auf dem Staube sich erheben.
Kajti jaz vem, da moj odkupitelj živi in da bo na zadnji dan stal nad zemljo.
26 Und nachdem meine Haut also zerschlagen ist, und ledig meines Fleisches werde ich Gott schauen!
Čeprav po moji koži črvi uničijo to telo, bom vendar v svojem mesu videl Boga,
27 Ich werde ihn schauen mir zum Heil; ja, meine Augen sehen ihn, und nicht als Gegner: mein Herz verzehrt sich in meiner Brust!
ki ga bom videl zase in moje oči bodo gledale in ne drug, čeprav je moja notranjost použita znotraj mene.
28 Wenn ihr nun sagt: “Wie wollen wir ihn verfolgen!” und in mir sei der Sache Grund zu finden,
Toda vi bi morali reči: ›Zakaj ga preganjamo, ‹ glede na to, da je korenina zadeve najdena v meni?
29 so fürchtet euch vor dem Schwert - denn das sind Schwertesverschuldungen! - damit ihr erkennet, daß es ein Gericht giebt.
Bojte se meča, kajti bes prinaša kaznovanja meča, da boste lahko vedeli, da je sodba.«

< Job 19 >