Psalmi 39

1 Zborovođi. Jedutunu. Psalam. Davidov. Odlučio sam: “Čuvat ću put svoj da ne zgriješim jezikom; usta ću svoja zauzdati dokle god preda mnom bude bezbožnik.”

Rekel sem: »Pazil bom na svoje poti, da ne bom grešil s svojim jezikom. Ko bo zlobni pred menoj, bom svoja usta držal z uzdo.«

2 Zamukoh, zanijemjeh, glasa ne puštah, ali uzalud - bol mi postade gorča.

Bil sem nem s tišino, molčal sem, celó pred dobrim in moja bridkost je bila razvneta.

3 U meni srce je gorjelo, na samu pomisao buknuo bi oganj; tad progovorih svojim jezikom:

Moje srce je bilo vroče znotraj mene, medtem ko sem razglabljal, je zagorel ogenj, potem sem spregovoril s svojim jezikom:

4 “Objavi mi, Jahve, moj svršetak i kolika je mjera mojih dana, da znam kako sam ništavan.

» Gospod, daj mi spoznati moj konec in mero mojih dni, kolikšna je, da lahko spoznam, kako slaboten sem.

5 Evo, pedljem si mi dane izmjerio, život moj je kao ništa pred tobom: tek dašak je svaki čovjek.

Glej, moje dneve si naredil kakor dlan in moja starost je kakor nič pred teboj. Resnično, vsak človek v svojem najboljšem stanju je povsem ničevost.« (Sela)

6 Poput sjene čovjek prolazi tek dašak je sve bogatstvo njegovo: zgrće, a ne zna tko će ga pokupiti.”

Zagotovo vsak človek hodi v prazni podobi, zagotovo so zaman vznemirjeni. Kopiči bogastva, pa ne ve, kdo jih bo pobral.

7 A sada, čemu da se nadam, Gospode? Sva je nada moja u tebi!

In sedaj, Gospod, kaj [naj] pričakujem? Moje upanje je v tebi.

8 Izbavi me svih mojih bezakonja, ne daj da ruglo budem luđaku!

Osvobodi me pred vsemi mojimi prestopki. Ne naredi me [za] grajo nespametnim.

9 Šutim i usta ne otvaram, jer tako si ti učinio.

Bil sem nem, svojih ust nisem odprl, ker si ti to storil.

10 Bič svoj otkloni od mene, jer izdišem pod težinom ruke tvoje.

Umakni svoj udarec proč od mene. Použit sem z zamahom tvoje roke.

11 Ti kaznama popravljaš čovjeka i sve mu najdraže kao moljac rastačeš: tek dašak je svaki čovjek.

Kadar za krivičnost z grajanjem korigiraš človeka, storiš, da njegova lepota shira kakor molj. Zagotovo je vsak človek ničevost. (Sela)

12 Čuj, o Jahve, molitvu moju, vapaje mi poslušaj, na suze se moje ne ogluši! Jer u tebe ja sam došljak, pridošlica kao svi oci moji.

Usliši mojo molitev, oh Gospod in pazljivo prisluhni mojemu vpitju; ob mojih solzah ne molči. Kajti jaz sem tujec s teboj in začasni prebivalec, kakor so bili vsi moji očetje.

13 Odvrati pogled od mene, da odahnem prije nego odem i više ne budem!

Oh prizanesi mi, da lahko obnovim moč, preden grem naprej in ne bom več.