Psalmi 2

1 Zašto se bune narodi, zašto puci ludosti snuju?

Zakaj besnijo pogani in ljudstvo domišlja prazno stvar?

2 Ustaju kraljevi zemaljski, knezovi se rotÄe protiv Jahve i Pomazanika njegova:

Kralji zemlje so se usmerili in vladarji se skupaj posvetujejo zoper Gospoda in zoper njegovega maziljenca, rekoč:

3 “Skršimo okove njihove i jaram njihov zbacimo!”

»Pretrgajmo njihove vezi in odvrzimo njihove vrvi od sebe.«

4 Smije se onaj što na nebu stoluje, Gospod im se podruguje.

Tisti, ki sedi v nebesih, se bo smejal. Gospod jih bo imel v posmeh.

5 Tad im veli u svom gnjevu, žestinom ih on zbunjuje:

Potem jim bo govoril v svojem besu in jih nadlegoval v svojem bridkem nezadovoljstvu.

6 “TÓa ja kralja svog postavih nad Sionom, svojom svetom gorom.”

»Vendarle sem jaz postavil svojega kralja na svoji sveti gori Sion.«

7 Obznanjujem odluku Jahvinu: Gospodin mi reče: “Ti si sin moj, danas te rodih.

Oznanil bom odlok. Gospod mi je rekel: »Ti si moj Sin. Ta dan sem te rodil.

8 Zatraži samo, i dat ću ti puke u baštinu, i u posjed krajeve zemaljske.

Zahtevaj od mene in dal ti bom pogane za tvojo dediščino in najbolj oddaljene kraje zemlje za tvojo posest.

9 Vladat ćeš njima palicom gvozdenÄom i razbit ih kao sud lončarski.”

Zdrobil jih boš z železno palico, raztreščil jih boš na koščke kakor lončarjevo posodo.«

10 Opametite se sada, vi kraljevi, Urazumite se, suci zemaljski.

Zatorej bodite sedaj modri, oh vi kralji. Dajte se poučiti, vi sodniki zemlje.

11 Služite Jahvi sa strahom, s trepetom se pokorite njemu,

Gospodu služite s strahom in veselite se s trepetanjem.

12 da se ne razgnjevi te ne propadnete na putu, kad uskoro plane srdžba njegova. Blago svima koji se njemu utječu!

Poljubite Sina, da ne bi bil jezen in ne izginete iz poti, ko je njegov bes le malo razvnet. Blagoslovljeni so vsi, ki svoje upanje položijo vanj.