Job 39

1 Znaš li kako se legu divokoze? Vidje li kako se mlade košute?

Poznaš čas, ko divje skalne koze kotijo? Mar lahko zaznamuješ kdaj košute povržejo?

2 Izbroji li koliko nose mjeseci, znaš li u koje doba se omlade?

Mar lahko šteješ mesece, ki so jih dopolnile? Ali poznaš čas, ko kotijo?

3 Sagnuvši se, polegu lanad svoju i breme usred pustinje odlažu,

Sklonijo se in skotijo svoje mlade, odvržejo svoje bridkosti.

4 a kad im porod ojača, poraste, ostave ga i ne vraćaju mu se.

Njihovi mladiči so v dobri naklonjenosti, rastejo z žitom, gredo naprej in se ne vrnejo k njim.

5 Tko dade divljem magarcu slobodu i tko to oglav skinu njemu s glave?

Kdo je divjega osla izpustil na prostost? Ali kdo je odvezal vezi divjega osla?

6 U zavičaj mu dadoh ja pustinju i polja slana da ondje živuje.

Čigar hišo sem naredil divjino in jalovo deželo njegova prebivališča?

7 Buci gradova on se podruguje i ne sluša goničevih povika.

Zasmehuje mestno množico niti se ne ozira na vpitje voznika.

8 Luta brdima, svojim pašnjacima, u potrazi za zeleni svakakvom.

Razpon gora je njegov pašnik in preiskuje za vsako zeleno stvarjo.

9 Možeš li slugom učinit' bivola, zadržat' ga noć jednu za jaslama?

Mar ti bo samorog voljan služiti, ali ostane pri tvojih jaslih?

10 Možeš li njega za brazdu prikovat' da ralo vuče po docima tvojim?

Ali lahko s svojim jermenom zvežeš samoroga v brazdo? Ali bo za teboj branal doline?

11 Možeš li se osloniti na njega jer je njegova snaga prevelika i prepustit' mu težak svoj posao?

Mu boš zaupal, ker je njegova moč velika? Ali boš svoje trdo delo prepustil njemu?

12 Misliš li tebi da će se vratiti i na gumno ti dotjerati žito?

Mu boš verjel, da bo tvoje seme pripeljal domov in ga zbral v tvoj skedenj?

13 Krilima svojim noj trepće radosno, iako krila oskudnih i perja.

Daješ pavom čedne peruti? Ali peruti in peresa noju?

14 On svoja jaja na zemlji ostavlja, povjerava ih pijesku da ih grije,

Ki zapušča svoja jajca na zemlji in jih ogreva v prahu

15 ne mareć' što ih zgazit' može noga ili nekakva divlja zvijer zgnječiti.

in pozablja, da jih stopalo lahko zdrobi ali da jih divja žival lahko stre.

16 S nojićima k'o s tuđima postupa; što mu je trud zaludu, on ne mari.

Trda je do svojih malih, kakor da ne bi bili njeni. Brez strahu je, da je njeno trdo delo zaman,

17 Jer Bog je njega lišio pameti, nije mu dao nikakva razbora.

ker ji je Bog odrekel modrost niti ji ni podelil razumnosti.

18 Ali kada na let krila raširi, tada se ruga konju i konjaniku.

Ko se dvigne visoko, zasmehuje konja in njegovega jezdeca.

19 Zar si ti konja obdario snagom zar si mu ti vrat grivom ukrasio?

Si ti dal konju moč? Si ti njegov vrat oblekel z grivo?

20 Zar ti činiš da skače k'o skakavac, da u strah svakog nagoni hrzanjem?

Ga lahko narediš prestrašenega kakor kobilico? Slava njegovih nosnic je strašna.

21 Kopitom zemlju veselo raskapa, neustrašivo srlja na oružje.

Grebe v dolini in se veseli v svoji moči. Gre naprej, da sreča oborožene ljudi.

22 Strahu se ruga, ničeg se ne boji, ni pred mačem uzmaknuti neće.

Zasmehuje strah in ni zgrožen niti se pred mečem ne obrača nazaj.

23 Na sapima mu zvekeće tobolac, koplje sijeva i ubojna sulica.

Tul za puščice rožlja ob njem, lesketajoča sulica in ščit.

24 Bijesan i nestrpljiv guta prostore; kad rog zasvira, tko će ga zadržat':

Tla požira z okrutnostjo in besom. Niti ne verjame, da je to zvok šofarja.

25 na svaki zvuk roga on zarže: Ha! Izdaleka on ljuti boj već njuši, viku bojnu i poklič vojskovođa.

Med šofarji hrže: ›Hi, hi‹ in od daleč voha bitko, grmenje poveljnikov in bojni krik.

26 Zar po promislu tvojem lijeće soko i prema jugu krila svoja širi?

Mar sokol leti po svoji modrosti in svoje peruti razpenja proti jugu?

27 Zar se na nalog tvoj diže orao i vrh timora gnijezdo sebi vije?

Mar se orlica vzpenja ob tvoji zapovedi in svoje gnezdo dela na višini?

28 Na litici on stanuje i noćÄi, na grebenima vrleti visokih.

Prebiva in ostaja na skali, na skalni pečini in trdnem kraju.

29 Odatle na plijen netremice vreba, oči njegove vide nadaleko.

Od tam si išče plen in njene oči zrejo daleč proč.

30 Krvlju se hrane njegovi orlići; gdje je ubijenih, tamo je i on.”

Tudi njeni mladiči srkajo kri. In kjer so umorjeni, tam je ona.«