< Psaltaren 106 >

1 Halleluja! Tacken HERREN, ty han är god, ty hans nåd varar evinnerligen.
Aleluja! Slavite Gospoda, ker je dober, ker je vekomaj milost njegova.
2 Vem kan uttala HERRENS väldiga gärningar och förkunna allt hans lov?
Kdo bi dopovedal najvišjo moč Gospodovo, oznanil vso hvalo njegovo?
3 Saliga äro de som akta på vad rätt är, de som alltid öva rättfärdighet.
O blagor jim, ki se držé postave té, ki delajo pravico vsak čas!
4 Tänk på mig, HERRE, efter din nåd mot ditt folk, besök mig med din frälsning,
Spomni se me, Gospod, po blagovoljnosti, katero izkazuješ svojemu ljudstvu, obišči me z blaginjo svojo.
5 så att jag med lust får se dina utvaldas lycka, glädja mig med ditt folks glädje, berömma mig med din arvedel.
Da uživam izvoljenih tvojih dobroto, da se radujem radosti naroda tvojega; da se s posestjo tvojo ponašam.
6 Vi hava syndat likasom våra fäder, vi hava gjort illa, vi hava varit ogudaktiga.
Grešili smo z očeti svojimi: krivično smo delali, ravnali hudobno.
7 Våra fäder i Egypten aktade icke på dina under; de tänkte icke på dina många nådegärningar, utan voro gensträviga vid havet, invid Röda havet.
Očetje naši niso umeli v Egiptu čudovitih dél tvojih; spominjali se niso milosti tvojih obilosti; temuč priliko so dajali izpremeniti jih pri morji, ko so stopali v morje trstovito.
8 Men han frälste dem för sitt namns skull, för att göra sin makt kunnig.
Vendar jih je rešil zavoljo imena svojega, da bi pokazal svojo moč.
9 Han näpste Röda havet, så att det blev torrt, och förde dem genom djupen såsom genom en öken.
Ker zarotil je trstovito morje, in posušilo se je; in peljal jih je skozi valove kakor skozi puščavo.
10 Han frälste dem från deras motståndares hand och förlossade dem ifrån fiendens hand.
Tako jih je rešil roke sovražnikove; otel jih je neprijateljeve roke.
11 Vattnet övertäckte deras ovänner; icke en enda av dem blev kvar.
Pokrile pa so vode njih sovražnike; eden izmed njih ni ostal.
12 Då trodde de på hans ord, då sjöngo de hans lov.
Da sì so verjeli besedam njegovim, peli hvalo njegovo,
13 Men snart glömde de hans gärningar, de förbidade icke hans råd.
Pozabili so naglo dél njegovih; čakali niso sveta njegovega.
14 De grepos av lystnad i öknen och frestade Gud i ödemarken.
Ampak iz poželjivosti v puščavi izkušali so Boga mogočnega v samoti.
15 Då gav han dem vad de begärde, men sände tärande sjukdom över dem.
Tako da je podelivši jim, kar so prosili, poslal kugo nad nje.
16 Och de upptändes av avund mot Mose i lägret, mot Aron, HERRENS helige.
Potem ko so bili nevoščljivi Mojzesu v šatorji, Aronu svetniku Gospodovemu,
17 Men jorden öppnade sig och uppslukade Datan och övertäckte Abirams hop.
Odprla se je zemlja in požrla Datana in zagrnila je drhal Abiramovo.
18 Och eld begynte brinna i deras hop, en låga brände upp de ogudaktiga.
In vnel se je ogenj v njih drhal, in s plamenom požgal krivične.
19 De gjorde en kalv vid Horeb och tillbådo ett gjutet beläte;
Naredili so tele na Horebu, in klanjali so se podobi.
20 sin ära bytte de bort mot bilden av en oxe, som äter gräs.
In premenivši čast svojo v podobo vola, ki travo jé,
21 De glömde Gud, sin frälsare, som hade gjort så stora ting i Egypten,
Pozabili so Boga mogočnega, rešitelja svojega, kateri je bil storil velike reči v Egiptu,
22 så underbara verk i Hams land, så fruktansvärda gärningar vid Röda havet.
Čudovita dela v deželi Kamovi, strašna pri trstovitem morji.
23 Då hotade han att förgöra dem; men Mose, den man som han hade utvalt, trädde fram såsom medlare inför honom till att avvända hans vrede, så att den icke skulle fördärva.
Zatorej je rekel, da jih bode pogubil; ko bi ne bil Mojzes, izvoljenec njegov, stopil v ón predór pred njim, da bi odvrnil jezo njegovo, da jih ne pogubi.
24 De föraktade det ljuvliga landet och trodde icke på hans ord.
Zavrgli so tudi zaželeno deželo, ne verujoč besedi njegovi.
25 De knorrade i sina tält och lyssnade icke till HERRENS röst.
In godrnjaje v šatorih svojih niso poslušali glasú Gospodovega.
26 Då lyfte han upp sin hand mot dem och svor att slå ned dem i öknen,
Zatorej je dvignil roko svojo ter prisegel, da jih podere v sami puščavi.
27 att slå ned deras barn ibland hedningarna och förströ dem i länderna.
In da podere seme njih med narodi, in razkropi jih po deželah.
28 Och de slöto sig till Baal-Peor och åto det som var offrat åt döda.
Razen tega so se združili tudi z malikom Peorjem, in jedli mrtvih daritve.
29 De förtörnade Gud med sina gärningar, och en hemsökelse bröt in över dem.
Klicali so tako Boga v nevoljo z deli svojimi, da je pridrla nad nje nadloga.
30 Men Pinehas trädde fram och skipade rätt, och så upphörde hemsökelsen;
Dokler ni vstal Pineas in storil sodbo, ter je bila ustavljena tista nadloga;
31 det vart honom räknat till rättfärdighet från släkte till släkte, för evig tid.
Kar se mu je štelo za pravico, od roda do roda vekomaj.
32 De förtörnade honom ock vid Meribas vatten, och det gick Mose illa för deras skull.
Enako so razdražili gorečo jezo pri vodah prepira, tako da se je slabo godilo Mojzesu zavoljo njih.
33 Ty de voro gensträviga mot hans Ande, och han talade obetänksamt med sina läppar.
Ko so bili razdražili duha njegovega, in je izgovoril z ustnami svojimi razdraženje svoje:
34 De förgjorde icke de folk om vilka HERREN hade givit dem befallning,
Pokončali niso onih ljudstev, za katera jim je bil zapovedal Gospod;
35 utan beblandade sig med hedningarna och lärde sig deras gärningar.
Ampak pomešali so se z onimi narodi in naučili se njih dél.
36 De tjänade deras avgudar, och dessa blevo dem till en snara.
In čestili so njih podobe, katere so bile njim v izpotiko.
37 Och de offrade sina söner och döttrar till offer åt onda andar.
Ker darovali so sinove svoje in hčere svoje hudobnim duhovom;
38 Ja, de utgöto oskyldigt blod, sina söners och döttrars blod och offrade dessa åt Kanaans avgudar; och landet vart ohelgat genom blodskulder.
In prelivali so nedolžno kri, kri sinov svojih in hčer svojih, katere so darovali podobam Kanaanskim, tako da je bila zemlja onečiščena z njih moritvami.
39 Så blevo de orena genom sina gärningar och betedde sig trolöst i sina verk.
In oskrunjali so se sè svojimi deli; prešestvovali z dejanji svojimi.
40 Då upptändes HERRENS vrede mot hans folk, och hans arvedel blev honom en styggelse.
Zatorej se je razsrdil Gospod nad ljudstvom svojim in studil svojo posest,
41 Och han gav dem i hedningars hand, så att de som hatade dem fingo råda över dem.
Tako da jih je dal v roko narodom, da bi jim gospodovali njih sovražniki, črtilci,
42 Deras fiender trängde dem, och de blevo kuvade under deras hand.
In jih zatirali njih neprijatelji, in da bi se poniževali pod njih roko.
43 Många gånger räddade han dem, men de voro gensträviga i sin egenvilja och förgingos så genom sin missgärning.
Mnogokrat jih je rešil, dasì so ga bili razsrdili z naklepom svojim, in so bili ponižani zavoljo krivice svoje.
44 Men han såg till dem i deras nöd, när han hörde deras rop.
Ozrl se je na njih stisko, slišal je njih vpitje.
45 Och han tänkte, dem till fromma, på sitt förbund och ömkade sig efter sin stora nåd.
In spomnivši se zá nje zaveze svoje, kesal se je po obilosti milosti svojih;
46 Och han lät dem finna barmhärtighet inför alla dem som hade fört dem i fångenskap.
Tako da jim je izkazal usmiljenje pred vsemí, kateri so jih v sužnjosti imeli.
47 Fräls oss, HERRE, vår Gud, och församla oss från hedningarna, så att vi få prisa ditt heliga namn och berömma oss av ditt lov. ----
Reši nas, Gospod, Bog naš, in zberi nas izmed tistih narodov, da slavimo sveto ime tvoje, in se s hvaljenjem priporočamo v hvali tvoji,
48 Lovad vare HERREN, Israels Gud, från evighet till evighet! Och allt folket säge: "Amen, Halleluja!" Femte boken
Blagoslovljen Gospod, Izraelov Bog, od veka do veka in vse ljudstvo naj govori: Aleluja!

< Psaltaren 106 >