< Psaltaren 119 >

1 Salige äro de som utan vank lefva, de som i Herrans lag vandra.
Alef. Blagor poštenim na potu, kateri hodijo po postavi Gospodovi.
2 Salige äro de som hans vittnesbörd hålla; de som af allo hjerta söka honom.
Blagor njim, ki hranijo pričanja njegova, ki ga iščejo iz vsega srca.
3 Ty de som på hans vägom vandra, de göra intet ondt.
Kateri tudi ne delajo krivice, ampak hodijo po potih njegovih.
4 Du hafver budit, att hålla dina befallningar fliteliga.
Ti si zapovedal ukaze svoje, da naj se spolnjujejo pridno.
5 O! att mitt lif hölle dina rätter med fullt allvar.
O da bi bila pota moja obernena spolnjevat postave tvoje!
6 När jag skådar uppå all din bud, så kommer jag icke på skam.
Tedaj se ne osramotim, ko bodem gledal vse zapovedi tvoje.
7 Jag tackar dig af rätt hjerta, att du lärer mig dina rättfärdighets rätter.
Slavil te bodem s pravim srcem; učil se sodbâ pravice tvoje.
8 Dina rätter vill jag hålla; öfvergif mig dock aldrig.
Postave tvoje bodem spolnjeval, ne zapusti me tako!
9 Huru skall en yngling sin väg ostraffeliga gå? När han håller sig efter din ord.
Bet. Kako bode deček čistil stezo svojo? Držeč se je poleg besede tvoje.
10 Jag söker dig af allo hjerta; Låt mig icke fela om din bud.
Iz vsega srca svojega te iščem, ne daj, da izgrešim zapovedi tvoje.
11 Jag behåller din ord i mitt hjerta, på det jag icke skall synda emot dig.
V srci svojem hranim govor tvoj, da ne grešim zoper tebe.
12 Lofvad vare du, Herre; lär mig dina rätter.
Ti blagoslavljeni Gospod, uči me postave svoje.
13 Jag vill med mina läppar förtälja alla dins muns rätter.
Z ustnami svojimi preštevam vse pravice tvojih ust,
14 Jag fröjdar mig af dins vittnesbörds väg, såsom af allahanda rikedomar.
Veselim se pota pričanj tvojih, kakor vseh zakladov.
15 Jag talar det du befallt hafver, och ser på dina vägar.
Zapovedi tvoje premišljujem in gledam steze tvoje.
16 Jag hafver lust till dina rätter, och förgäter icke din ord.
V postavah tvojih se razveseljujem, besede tvoje ne zabim.
17 Gör väl med din tjenare, att jag må lefva och hålla din ord.
Gimel. Dobroto podéli hlapcu svojemu, dokler živim spolnjujem naj besedo tvojo.
18 Öppna mig ögonen, att jag må se under i din lag.
Odgrni oči moje, da gledam čuda po zakonu tvojem.
19 Jag är en gäst på jordene; fördölj icke din bud för mig.
Tujec sem na tej zemlji, ne skrivaj mi zapovedi svojih.
20 Min själ är all sönderkrossad för trängtans skull, efter dina rätter alltid.
Ginem od hrepenenja po pravicah tvojih vsak čas.
21 Du näpser de stolta; förbannade äro de som vika ifrå din bud.
Ti pogubljaš prevzetne, proklete, kateri izgrešajo zapovedi tvoje.
22 Vänd ifrå mig försmädelse och föraktelse; ty jag håller din vittnesbörd.
Odvali od mene sramoto in zaničevanje, ker hranim pričanja tvoja.
23 Sitta ock Förstarna och tala emot mig; men din tjenare talar om dina rätter.
Tedaj prvaki sedé in govoré zoper mene, hlapec tvoj premišlja postave tvoje.
24 Jag hafver lust till din vittnesbörd; de äro mine rådgifvare.
Tedaj so pričanja tvoja razveseljevanja moja, svetovalci moji.
25 Min själ ligger i stoft; vederqvick mig efter ditt ord.
Dalet. V prahu tiči življenje moje, živega me ohrani po besedi svoji.
26 Jag förtäljer mina vägar, och du bönhörer mig; lär mig dina rätter.
Pota svoja sem prešteval, in ti si me uslišal; úči me postave svoje.
27 Undervisa mig dina befallningars väg, så vill jag tala om din under.
Daj, da umem pot zapovedi tvojih, da premišljam čuda tvoja.
28 Jag grämer mig så att hjertat mig försmäktas; styrk mig efter ditt ord.
Od otožnosti solzi duša moja, dvigni me po besedi svoji.
29 Vänd ifrå mig den falska vägen, och unna mig din lag.
Krivičnosti pot odvrni od mene, in zakon svoj mi podéli milostno.
30 Jag hafver utvalt sanningenes väg; dina rätter hafver jag mig föresatt.
Resnice pot volim, sodbe tvoje imam pred očmi.
31 Jag håller mig intill din vittnesbörd; Herre, låt mig icke på skam komma.
Držim se pričanj tvojih, Gospod; ne daj, da se osramotim.
32 När du mitt hjerta tröstar, så löper jag dins buds väg.
Po potih zapovedi tvojih bodem tekal, ko bodeš razširil srce moje.
33 Lär mig, Herre, dina rätters väg, att jag må bevara dem intill ändan.
He. Uči me, Gospod, postav tvojih pót, katero bodem hranil do konca.
34 Undervisa mig, att jag må bevara din lag, och hålla dem af allo hjerta.
Daj, da umem, da hranim zakon tvoj, in da ga spolnjujem iz vsega srca.
35 För mig in på din buds stig, ty jag hafver der lust till.
Daj, da hodim po zapovedi tvojih poti, ker tá me razveseljuje.
36 Böj mitt hjerta till din vittnesbörd, och icke till girighet.
Nagni srce moje k postavam svojim, in ne k dobičku.
37 Vänd bort min ögon, att de icke se efter onyttig läro; utan vederqvick mig på dinom väg.
Odvrni oči moje, da ne gledajo ničemurnosti; po potih tvojih daj da živim.
38 Låt din tjenare hålla din bud stadeliga för din ord, att jag må frukta dig.
Stóri govor svoj hlapcu svojemu, kateri je vdan strahu pred teboj.
39 Vänd ifrå mig den försmädelse, som jag fruktar; ty dine rätter äro lustige.
Odvrni sramoto mojo, katere se bojim, ker dobre so pravice tvoje.
40 Si, jag begärar dina befallningar; vederqvick mig med dine rättfärdighet.
Glej, ukazov tvojih želim, v pravici tvoji daj mi živeti.
41 Herre, låt mig vederfaras dina nåd; dina hjelp efter ditt ord;
Vav. Ko mi bodejo prišle milosti tvoje, Gospod; blaginja tvoja po govoru tvojem,
42 Att jag mina lastare svara må; ty jag förlåter mig uppå ditt ord.
Odgovoril bodem njemu, ki me sramoti, kakor je; ker zaupanje imam v besedo tvojo.
43 Och tag ju icke ifrå minom mun sanningenes ord; ty jag hoppas uppå dina rätter.
Ali od ust mojih ne odvzemi besede svoje resnične; ker pravic tvojih čakam.
44 Jag vill hålla din lag allstädes, alltid och evinnerliga.
In spolnjeval bodem zakon tvoj vedno, vekomaj in vekomaj.
45 Och jag vandrar i glädje; ty jag söker dina befallningar.
In neprestano bodem hodil po sami širjavi, ker povelj tvojih iščem.
46 Jag talar om din vittnesbörd inför Konungar, och blyges intet;
In govoril bodem o pričanjih tvojih pred kralji, in ne bode me sram.
47 Och hafver lust till din bud, och de äro mig käre;
In razveseljujoč se v zapovedih tvojih, katere ljubim,
48 Och lyfter mina händer upp till din bud, de mig kär äro; och talar om dina rätter.
Dvignil bodem roke svoje do povelj tvojih, katera ljubim, in premišljeval postave tvoje.
49 Tänk dinom tjenare uppå ditt ord, på hvilket du låter mig hoppas.
Zajin. Spomni se besede svoje s hlapcem svojim, o kateri si mi dal upanje.
50 Det är min tröst i mitt elände; ty ditt ord vederqvicker mig.
To je tolažilo moje v bridkosti moji; da me govor tvoj oživlja.
51 De stolte hafva deras gabberi af mig; likväl viker jag icke ifrå din lag.
Prevzetniki se mi posmehujejo silno, od postave tvoje ne zavijem.
52 Herre, när jag tänker, huru du af verldenes begynnelse dömt hafver, så varder jag tröstad.
Spominjam so sodbà tvojih od vekomaj, Gospod, in samega sebe tolažim.
53 Jag brinner innan, för de ogudaktiges skull, som din lag öfvergifva.
Vihar me grabi od krivičnih, ki zapuščajo zakon tvoj.
54 Dine rätter äro min visa i mino huse.
Prepevanju predmet so mi postave tvoje v kraji popotovanj mojih.
55 Herre, jag tänker om nattena på ditt Namn, och håller din lag.
Ponoči se spominjam imena tvojega, Gospod; in zakon tvoj spolnjujem.
56 Det är min skatt, att jag dina befallningar håller.
To je tolažba meni, da hranim zapovedi tvoje.
57 Jag hafver sagt, Herre: Det skall mitt arf vara, att jag dina vägar håller.
Het. Delež moj si, Gospod, pravim, da spolnjujem besede tvoje.
58 Jag beder inför ditt ansigte af allo hjerta; var mig nådelig efter ditt ord.
Obličje tvoje molim iz vsega srca svojega; milost mi izkaži po govoru svojem.
59 Jag betraktar mina vägar, och vänder mina fötter till din vittnesbörd.
Pota svoja premišljam, da obračam noge svoje po pričanjih tvojih.
60 Jag skyndar mig, och dröjer intet, till att hålla din bud.
Hitim in se ne mudim spolnjevat zapovedi tvoje.
61 De ogudaktigas rote beröfvar mig; men jag förgäter intet din lag.
Krdela krivičnih me plenijo, a postave tvoje ne zabim.
62 Om midnatt står jag upp, till att tacka dig för dina rättfärdighets rätter.
O polunoči vstajam slavit te, zavoljo zapovedi tvojih pravičnih.
63 Jag håller mig till alla dem som frukta dig, och dina befallningar hålla.
Tovariš sem vsem, kateri te česté in spolnjujejo povelja tvoja.
64 Herre, jorden är full af dine godhet; lär mig dina rätter.
Milosti tvoje, o Gospod, polna je zemlja; postave svoje me úči.
65 Du gör dinom tjenare godt, Herre, efter ditt ord.
Tet. Dobro si storil hlapcu svojemu, Gospod; po besedi svoji.
66 Lär mig goda seder och förståndighet; ty jag tror dinom budom.
Izvrstnost pameti in vednosti me úči; ker zapovedim tvojim verujem.
67 Förr än jag späkt vardt, for jag vill; men nu håller jag ditt ord.
Ko nisem še govoril, motil sem se; sedaj pa spolnjujem govor tvoj.
68 Du äst mild och god; lär mig dina rätter.
Dober si in dobrotljiv, úči me postave svoje.
69 De stolte dikta lögn öfver mig; men jag håller dina befallningar af allt hjerta.
Ko zvijačo napravljajo zoper mene prevzetniki, jaz iz vsega srca hranim povelja tvoja.
70 Deras hjerta är fett vordet, såsom flott; men jag hafver lust till din lag.
Debelí se kakor z mastjo njih srce; jaz se zakona tvojega radujem.
71 Det är mig ljuft att du hafver späkt mig, att jag må lära dina rätter.
Na dobro mi je bila bridkost, da bi se učil postav tvojih.
72 Dins muns lag är mig täckare, än mång tusend stycke guld och silfver.
Boljši mi je zakon tvojih ust nego mnogo tisoč zlatnikov in srebernikov.
73 Din hand hafver gjort och beredt mig; undervisa mig, att jag må lära din bud.
Jod. Roke tvoje so me naredile in napravile me; storí me razumnega, da se učim povelj tvojih.
74 De som dig frukta, de se mig, och glädja sig; ty jag hoppas uppå din ord.
Boječi se tebe naj me vidijo ter se veselé, ker imam v besedi tvoji nado svojo.
75 Herre, jag vet att dina domar äro rätte, och du hafver troliga späkt mig.
Spoznavam, Gospod, da so pravične sodbe tvoje; in da si me v zvestobi ponižal.
76 Din nåd vare min tröst, såsom du dinom tjenare lofvat hafver.
Pridi skoraj milost tvoja, da me tolaži, po govoru tvojem s tvojim hlapcem.
77 Låt mig vederfaras dina barmhertighet, att jag må lefva; ty jag hafver lust till din lag.
Dojdejo naj mi usmiljenja tvoja, da živim; ker zakon je vse razveseljevanje moje.
78 Ack! att de stolte måtte komma på skam, som mig med lögn nedertrycka; men jag talar om dina befallningar.
Osramoté se naj prevzetniki, ker mi hudo delajo po krivem, ko premišljujem povelja tvoja.
79 Ack! att de måtte hålla sig till mig, som dig frukta, och känna din vittnesbörd.
Povrnejo se naj k meni boječi se tebe in poznajoči pričanja tvoja.
80 Mitt hjerta blifve rättsinnigt i dinom rättom, att jag icke på skam kommer.
Srce moje bode pošteno v postavah tvojih, da se ne osramotim.
81 Min själ trängtar efter dina salighet; jag hoppas uppå ditt ord.
Kaf. Duša moja koperni po blaginji tvoji; v besedi tvoji imam nado.
82 Min ögon trängta efter ditt ord, och säga: När vill du trösta mig?
Oči moje koperné po govoru tvojem, ko govorim: Kedaj me bodeš potolažil?
83 Ty jag är såsom en lägel i rök; dina rätter förgäter jag icke.
Dasì sem podoben mehu v dimu, postav tvojih nisem pozabil.
84 Huru länge skall din tjenare bida? När vill du dom hålla öfver mina förföljare?
Koliko bode dnî hlapca tvojega? Kedaj bodeš sodil nje, ki me preganjajo?
85 De stolte grafva mig gropar, hvilka intet äro efter din lag.
Jame mi kopljejo prevzetniki, kateri se ne ravnajo po zakonu tvojem.
86 Dine bud äro alltsamman sanning; de förfölja mig med lögn, hjelp mig.
Vsa povelja tvoja zgolj resnica; po krivem me preganjajo, pomagaj mi.
87 De hade fulltnär förgjort mig på jordene; men jag öfvergifver icke dina befallningar.
Skoraj so me uničili vrženega na tla; jaz pa se nísem izneveril postavam tvojim.
88 Vederqvick mig genom dina nåd, att jag må hålla dins muns vittnesbörd.
Po milosti svoji ohrani me živega, da spolnjujem pričanja tvojih ust.
89 Herre, ditt ord blifver evinnerliga, så vidt som himmelen är.
Lamed. Vekomaj, o Gospod, biva beseda tvoja v nebesih,
90 Din sanning varar i evighet; du hafver tillredt jordena, och hon blifver ståndandes.
Od roda do roda zvestoba tvoja; ko si ustanavljal zemljo, stala je ona.
91 Det blifver dagliga efter ditt ord; ty all ting måste tjena dig.
Po sodbah tvojih stoji vse še danes; ker vse ono služi tebi.
92 Om din lag icke hade min tröst varit, så vore jag förgången i mitt elände.
Ako bi ne bil zakon tvoj vse razveseljevanje moje, zdavnaj že bi bil poginil v nadlogi svoji.
93 Jag vill aldrig förgäta dina befallningar; ty du vederqvicker mig med dem.
Vekomaj ne pozabim povelj tvojih, ker z njimi hraniš me živega.
94 Jag är din, hjelp mig; ty jag söker dina befallningar.
Tvoj sem, hrani me, ker povelj tvojih iščem.
95 De ogudaktige vakta uppå mig, att de måga förgöra mig; men jag aktar uppå din vittnesbörd,
Ko me čakajo krivični, da me pogubé, pregledujem pričanja tvoja.
96 Jag hafver på all ting en ända sett; men ditt bud är varaktigt.
Sleherne popolnosti vidim da je konec; povelje tvoje pa je obširno silno.
97 Huru hafver jag din lag så kär; dageliga talar jag derom.
Mem. Kako ljubim zakon tvoj! ves dan je premišljevanje moje.
98 Du gör mig med ditt bud visare, än mina fiender äro; ty det är evinnerliga min skatt.
Modrejšega od sovražnikov mojih me dela po poveljih tvojih; ker vekomaj mi je na strani.
99 Jag är lärdare, än alle mine lärare; ty din vittnesbörd äro mitt tal.
Razumnejši postajam od vseh učenikov svojih; ker pričanja tvoja so premišljevanje moje.
100 Jag är förståndigare, än de gamle; ty jag håller dina befallningar.
Razumnejši sem od starcev, ker hranim povelja tvoja.
101 Jag förtager minom fotom alla onda vägar, att jag må hålla din ord.
Od vsake hudobne steze zadržujem noge svoje, da spolnjujem besedo tvojo.
102 Jag viker icke ifrå dina rätter; ty du lärer mig.
Od sodbâ tvojih se ne ganem, ker ti me učiš.
103 Din ord äro minom mun sötare än hannog.
Kako sladki so mojemu grlu govori tvoji! sladkejši od medú ustom mojim.
104 Ditt ord gör mig förståndigan; derföre hatar jag alla falska vägar.
Po poveljih tvojih sem razumen, zatorej sovražim vsako stezo krivičnosti.
105 Ditt ord är mina fötters lykta, och ett ljus på minom vägom.
Nun. Svetilo nogi moji je beseda tvoja, in poti moji luč.
106 Jag svär, och vill hållat, att jag dina rättfärdighets rätter hålla vill.
Prisegel sem, kar bodem držal, da bodem spolnjeval pravične sodbe tvoje.
107 Jag är svårliga plågad; Herre, vederqvick mig efter ditt ord.
Ponižan sem silno, Gospod; živega me ohrani, po besedi svoji.
108 Låt dig behaga, Herre, mins muns välviljoga offer, och lär mig dina rätter.
Prostovoljne daritve ust mojih sprejemaj, prosim, Gospod; in pravice svoje me úči.
109 Jag bär mina själ i mina händer alltid, och jag förgäter icke din lag.
Duša moja je vedno v roki moji; vendar ne zabim tvojega zakona.
110 De ogudaktige sätta mig snaror; men jag far icke vill ifrå dina befallningar.
Mogočni krivičniki mi stavijo zanko, vendar od povelj tvojih ne zajdem.
111 Din vittnesbörd äro mitt eviga arf; ty de äro mins hjertas fröjd.
Pričanja tvoja imam vekomaj, ker so veselje mojemu srcu.
112 Jag böjer mitt hjerta till att göra efter dina rätter alltid och evinnerliga.
Srce svoje nagibljem, da spolnjuje postave tvoje, vekomaj, večno!
113 Jag hatar de ostadiga andar, och älskar din lag.
Sameh. Misli druge sovražim, zakon pa tvoj ljubim.
114 Du äst mitt beskärm och sköld; jag hoppas uppå ditt ord.
Zatišje si moje in ščit moj; v besedi tvoji imam nado.
115 Viker ifrå mig, I onde; jag vill hålla min Guds bud.
Umaknite se od mene, hudobni, da hranim ukaze svojega Boga.
116 Uppehåll mig igenom ditt ord, att jag må lefva; och låt mig icke på skam komma med mitt hopp.
Podpiraj me po govoru svojem, da živim; in ne osramoti me v nadi moji.
117 Stärk mig, att jag må blifva salig; så vill jag alltid lust hafva till dina rätter.
Podpiraj me, da bodem otét, in da gledam vedno na postave tvoje.
118 Du förtrampar alla dem som villa gå om dina rätter; ty deras bedrägeri är alltsammans lögn.
Vse, kateri izgrešujejo postave tvoje, teptaš; ker krivična je njih zvijača.
119 Du bortkastar alla ogudaktiga på jordene som slagg; derföre älskar jag din vittnesbörd.
Kakor žlindro odpravljaš vse krivične sè zemlje; zatorej ljubim pričanja tvoja.
120 Jag fruktar mig för dig, så att mitt kött skälfver; och förskräcker mig for dina rätter.
Od strahú pred teboj trepeče meso moje; tako me je strah tvojih sodbâ.
121 Jag aktar uppå rätt och rättfärdighet; öfvergif mig icke dem som mig öfvervåld göra vilja.
Hajin. Po sodbi delam in pravici; ne izročaj me njim, ki me stiskajo.
122 Beskärma du din tjenare, och tröst honom, att de stolte icke göra mig öfvervåld.
Porok bodi hlapcu svojemu na dobro; da me ne zatirajo prevzetni.
123 Mina ögon trängta efter dina salighet, och efter dine rättfärdighets ord.
Oči moje koperné po blaginji tvoji, in po pravičnem govoru tvojem.
124 Handla med dinom tjenare efter dina nåd; och lär mig dina rätter.
Ravnaj po milosti svoji s hlapcem svojim; in postave svoje me úči.
125 Jag är din tjenare; undervisa mig, att jag må känna din vittnesbörd.
Hlapec sem tvoj, storí me razumnega, da spoznam pričanja tvoja.
126 Det är tid, att Herren gör der något till; de hafva omintetgjort din lag.
Čas je, da dela Gospod; v nič dévajo zakon tvoj.
127 Derföre älskar jag din bud, öfver guld och öfver fint guld.
Zatorej bolj ljubim ukaze tvoje, ko zlato in sicer najčistejše.
128 Derföre håller jag rätt fram i alla dina befallningar; jag hatar allan falskan väg.
Zato spoznavam vse ukaze za prave; vsako stezo krivičnosti sovražim.
129 Underliga äro din vittnesbörd, derföre håller dem min själ.
Pe. Čudovita so pričanja tvoja; zatorej jih hrani duša moja.
130 När ditt ord uppenbaradt varder, så fröjdar det, och gör de enfaldiga visa.
Dohod besed tvojih razsvetljuje; z razumnostjo podučuje preproste.
131 Jag öppnar min mun, och begärar din bud; ty mig längtar efter dem.
Usta svoja raztezam in sopiham; ker želján sem ukazov tvojih.
132 Vänd dig till mig, och var mig nådelig, såsom du plägar göra dem som ditt Namn älska.
Ozri se v mé in storí mi milost; kakor je prav proti njim, kateri ljubijo ime tvoje.
133 Låt min gång viss vara i dino orde, och låt ingen orätt öfver mig råda.
Noge moje utrdi v govoru svojem, in ne daj da gospoduje kaka krivica z menoj.
134 Förlös mig ifrå menniskors orätt; så vill jag hålla dina befallningar.
Otmi me zatiranja ljudî, da spolnjujem postave tvoje.
135 Låt ditt ansigte lysa öfver din tjenare, och lär mig dina rätter.
Daj, da sveti tvoje obličje pred hlapcem tvojim; in úči me postave svoje.
136 Mine ögon flyta med vatten, att man icke håller din lag.
Potoki vodâ tekó iz mojih oči, zaradi njih, ki ne spolnjujejo tvojega zakona.
137 Herre, du äst rättfärdig, och rätt är ditt ord.
Sade. Pravičen si, Gospod, in raven v sodbah svojih.
138 Du hafver dina rättfärdighets vittnesbörd, och sanningena hårdeliga budit.
Ukazal si pravična pričanja svoja, in silno zvesta.
139 Jag hafver när harmats till döds, att mine ovänner hafva din ord förgätit.
Od gorečnosti svoje ginem, ker besede tvoje zabijo sovražniki moji.
140 Ditt ord är väl bepröfvadt, och din tjenare hafver det kärt.
Čist je govor tvoj močno; zatorej ga ljubi hlapec tvoj.
141 Jag är ringa och föraktad; men jag förgäter icke dina befallningar.
Majhen sem jaz in zaničevan; povelj tvojih ne zabim,
142 Din rättfärdighet är en evig rättfärdighet, och din lag är sanning.
Pravice tvoje, vedne pravice, in postave tvoje resnične.
143 Ångest och nöd hafva drabbat uppå mig; men jag hafver lust till din bud.
Zatiranje in stiska me obhajati; ukazi tvoji so razveseljevanje moje.
144 Dins vittnesbörds rättfärdighet är evig; undervisa mig, så lefver jag.
Pravica pričanj tvojih je vekomaj; razumnega me naredi, da živim.
145 Jag ropar af allo hjerta, bönhör mig, Herre, att jag må hålla dina rätter.
Kof. Ko te kličem iz vsega srca, usliši me, Gospod, da hranim postave tvoje.
146 Jag ropar till dig, hjelp mig, att jag må hålla din vittnesbörd.
Ko te kličem, reši me, da spolnjujem pričanja tvoja.
147 Jag kommer bittida, och ropar; uppå ditt ord hoppas jag.
Préd te pridem v somraku, da vpijem; v besedo tvojo imam upanje.
148 Jag vakar bittida upp, att jag må handla om din ord.
Oči moje prehitujejo straže, premišljat govor tvoj.
149 Hör mina röst efter dina nåde: Herre, vederqvick mig efter dina rätter.
Glas moj poslušaj po milosti svoji, Gospod; po sodbah svojih ohrani me živega,
150 Mine arge förföljare vilja till mig, och äro långt ifrå din lag.
Ko se bližajo pregrehe učenci, ki so daleč od zakona tvojega,
151 Herre, du äst hardt när, och din bud äro alltsamman sanning.
Blizu si, Gospod; in vsi ukazi tvoji so resnica.
152 Men jag vet det långt tillförene, att du din vittnesbörd evinnerliga grundat hafver.
Zdavnaj vem o pričanjih tvojih, da si jih ustanovil vekomaj.
153 Se uppå mitt elände, och fräls mig; hjelp mig ut; förty jag förgäter icke din lag.
Reš. Ozri se v nadlogo mojo, in reši me; ker zakona tvojega ne zabim.
154 Uträtta min sak, och förlossa mig; vederqvick mig igenom ditt ord.
Prevzemi pravdo mojo in reši me; po govoru svojem ohrani me živega.
155 Saligheten är långt ifrå de ogudaktiga; ty de akta intet dina rätter.
Daleč od krivičnih bodi blaginja, ker ne iščejo postav tvojih.
156 Herre, din barmhertighet är stor; vederqvick mig efter dina rätter.
Usmiljenje tvoje je obilo, Gospod; po sodbah tvojih, ohrani me živega.
157 Mine förföljare och ovänner äro månge; men jag viker icke ifrå din vittnesbörd.
Dasì je mnogo preganjalcev mojih in sovražnikov mojih, od pričanj tvojih ne krenem.
158 Jag ser de föraktare, och det gör mig ondt, att de icke hålla din ord.
Kakor hitro vidim izdajalce, mučim z gnjusom samega sebe, ker se ne držé govora tvojega.
159 Si, jag älskar dina befallningar; Herre, vederqvick mig efter din nåd.
Glej, da ljubim povelja tvoja, Gospod; po milosti svoji ohrani me živega.
160 Ditt ord hafver af begynnelsen varit sanning; alle dine rättfärdighets rätter vara evinnerliga.
Preblaga beseda tvoja je sama resnica; in vekomaj je vsaka pravična sodba tvoja.
161 Förstarna förfölja mig utan sak, och mitt hjerta fruktar sig för din ord.
Šin. Ko me preganjajo po nedolžnem prvaki; boji se besede tvoje moje srce.
162 Jag gläder mig öfver din ord, såsom en den stort byte får.
Veselim se govora tvojega; kakor kdor je našel plen obilen.
163 Lögnene är jag hätsk, och stygges dervid, men din lag hafver jag kär.
Krivičnost sovražim in studim, zakon tvoj ljubim.
164 Jag lofvar dig sju resor om dagen, för dine rättfärdighets rätters skull.
Sedemkrat te hvalim na dán za pravične sodbe tvoje.
165 Stor frid hafva de som din lag älska, och de skola icke stappla.
Velik mir imajo, kateri ljubijo zakon tvoj, in ní jim izpotike.
166 Herre, jag väntar efter din salighet, och gör efter din bud.
Blaginje tvoje čakam, Gospod; in ukaze tvoje spolnjujem.
167 Min själ håller din vittnesbörd, och hafver dem mycket kär.
Duša moja spolnjuje pričanja tvoja, in ljubim jih močno.
168 Jag håller dina befallningar, och dina vittnesbörder; ty alle mine vägar äro för dig.
Povelja tvoja spolnjujem in pričanja tvoja, ker vsa pota moja so pred teboj.
169 Herre, låt min klagan för dig komma; undervisa mig efter ditt ord.
Tav. Vpitje moje se bližaj tvojemu obličju, Gospod; po besedi svoji naredi me umnega.
170 Låt mina bön komma för dig; fräls mig efter ditt ord.
Molitev moja pridi pred obličje tvoje; po govoru svojem otmi me.
171 Mine läppar skola lofva, när du lärer mig dina rätter.
Hvala bodo vrela z ustnic mojih, ko me bodeš učil postave svoje.
172 Min tunga skall tala om ditt ord; ty all din bud äro rätt.
Jezik moj bode prepeval govor tvoj, da so prepravične vse zapovedi tvoje.
173 Låt dina hand vara mig biståndiga; ty jag hafver utkorat dina befallningar.
V pomoč mi bodi na strani roka tvoja; ker volim povelja tvoja.
174 Herre, jag längtar efter din salighet, och hafver lust till din lag.
Po blaginji tvoji hrepenim, Gospod; in zakon tvoj je vse razveseljevanje moje.
175 Låt mina själ lefva, att hon må lofva dig, och dine rätter hjelpa mig.
Živi duša moja, da hvali tebe; in sodbe tvoje naj pomagajo meni.
176 Jag är såsom ett villfarande och borttappadt får; sök din tjenare, ty jag förgäter icke din bud.
Potikam se kakor ovca izgubljena, išči svojega hlapca; ker povelj tvojih ne zabim.

< Psaltaren 119 >