< San Lucas 18 >

1 Y PROPÚSOLES también una parábola sobre que es necesario orar siempre, y no desmayar,
In povedal jim je priliko zato, da morajo ljudje vedno moliti in ne izgubiti poguma,
2 Diciendo: Había un juez en una ciudad, el cual ni temía á Dios, ni respetaba á hombre.
rekoč: »V mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga niti se ni oziral na človeka.
3 Había también en aquella ciudad una viuda, la cual venía á él diciendo: Hazme justicia de mi adversario.
In v tistem mestu je bila vdova in prišla je k njemu, rekoč: ›Maščuj me pred mojim nasprotnikom.‹
4 Pero él no quiso por algún tiempo; mas después de esto dijo dentro de sí: Aunque ni temo á Dios, ni tengo respeto á hombre,
On pa nekaj časa ni hotel, toda kasneje si je sam pri sebi rekel: ›Čeprav se ne bojim Boga niti se ne oziram na človeka,
5 Todavía, porque esta viuda me es molesta, le haré justicia, porque al fin no venga y me muela.
vendarle, ker me ta vdova nadleguje, ji bom izvršil pravico, da me s svojim nenehnim prihajanjem ne bi izmučila.‹«
6 Y dijo el Señor: Oid lo que dice el juez injusto.
Gospod pa je rekel: »Poslušajte, kaj pravi nepravični sodnik.
7 ¿Y Dios no hará justicia á sus escogidos, que claman á él día y noche, aunque sea longánime acerca de ellos?
In ali ne bo Bog maščeval svojih lastnih izvoljenih, ki dan in noč vpijejo k njemu, čeprav jih dolgo prenaša?
8 Os digo que los defenderá presto. Empero cuando el Hijo del hombre viniere, ¿hallará fe en la tierra?
Povem vam, da jih bo naglo maščeval. Vendar ko pride Sin človekov, ali bo našel vero na zemlji?«
9 Y dijo también á unos que confiaban de sí como justos, y menospreciaban á los otros, esta parábola:
Nekaterim pa, ki so zaupali sami vase, da so bili pravični in so prezirali druge, je povedal to prispodobo:
10 Dos hombres subieron al templo á orar: el uno Fariseo, el otro publicano.
»Dva človeka sta šla gor v tempelj molit: en farizej, drugi pa davkar.
11 El Fariseo, en pie, oraba consigo de esta manera: Dios, te doy gracias, que no soy como los otros hombres, ladrones, injustos, adúlteros, ni aun como este publicano;
Farizej je stal in sam s seboj takole molil: ›Bog, zahvaljujem se ti, ker nisem kakor so drugi ljudje, izsiljevalci, nepravični, zakonolomci ali celó kakor ta davkar.
12 Ayuno dos veces á la semana, doy diezmos de todo lo que poseo.
Postim se dvakrat tedensko, desetine dajem od vsega, kar imam.
13 Mas el publicano estando lejos no quería ni aun alzar los ojos al cielo, sino que hería su pecho, diciendo: Dios, sé propicio á mí pecador.
Davkar pa, ki je stal daleč stran, ni hotel niti svojih oči povzdigniti k nebu, temveč se je udarjal po svojih prsih, rekoč: ›Bog bodi usmiljen meni grešniku.‹
14 Os digo que éste descendió á su casa justificado antes que el otro; porque cualquiera que se ensalza, será humillado; y el que se humilla, será ensalzado.
Povem vam, ta človek je odšel dol k svoji hiši toliko bolj opravičen kakor drugi, kajti vsak, kdor sebe povišuje, bo ponižan; kdor pa sebe ponižuje, bo povišan.«
15 Y traían á él los niños para que los tocase; lo cual viendo los discípulos les reñían.
K njemu pa so privedli tudi otročiče, da bi se jih dotaknil, toda ko so njegovi učenci to videli, so jih ošteli.
16 Mas Jesús llamándolos, dijo: Dejad los niños venir á mí, y no los impidáis; porque de tales es el reino de Dios.
Toda Jezus jih je poklical k sebi in rekel: »Dovolite majhnim otrokom prihajati k meni in ne prepovejte jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo.
17 De cierto os digo, que cualquiera que no recibiere el reino de Dios como un niño, no entrará en él.
Resnično, povem vam: ›Kdorkoli ne bo sprejel Božjega kraljestva kakor majhen otrok, nikakor ne bo vstopil vanj.‹«
18 Y preguntóle un príncipe, diciendo: Maestro bueno, ¿qué haré para poseer la vida eterna? (aiōnios g166)
In nek vladar ga je vprašal, rekoč: »Dobri Učitelj, kaj naj storim, da bom podedoval večno življenje?« (aiōnios g166)
19 Y Jesús le dijo: ¿Por qué me llamas bueno? ninguno hay bueno sino sólo Dios.
Jezus pa mu je rekel: »Zakaj me kličeš dober? Nihče ni dober, razen enega, to je Boga.
20 Los mandamientos sabes: No matarás: No adulterarás: No hurtarás: No dirás falso testimonio: Honra á tu padre y á tu madre.
Zapovedi poznaš: ›Ne zagreši zakonolomstva, ‹ ›Ne ubijaj, ‹ ›Ne kradi, ‹ ›Ne pričaj po krivem, ‹ ›Spoštuj svojega očeta in svojo mater.‹«
21 Y él dijo: Todas estas cosas he guardado desde mi juventud.
On pa je rekel: »Vsega tega sem se držal od svoje mladosti dalje.«
22 Y Jesús, oído esto, le dijo: Aun te falta una cosa: vende todo lo que tienes, y da á los pobres, y tendrás tesoro en el cielo; y ven, sígueme.
Torej ko je Jezus slišal te besede, mu je rekel: »Vendarle ti manjka ena stvar. Prodaj vse, kar imaš in razdeli revnim in imel boš zaklad v nebesih in pridi, hodi za menoj.«
23 Entonces él, oídas estas cosas, se puso muy triste, porque era muy rico.
In ko je oni to slišal, je bil zelo žalosten, kajti bil je zelo bogat.
24 Y viendo Jesús que se había entristecido mucho, dijo: ¡Cuán dificultosamente entrarán en el reino de Dios los que tienen riquezas!
In ko je Jezus videl, da je bil zelo žalosten, je rekel: »Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastva, vstopili v Božje kraljestvo!
25 Porque más fácil cosa es entrar un camello por el ojo de una aguja, que un rico entrar en el reino de Dios.
Kajti lažje je za kamelo, da gre skozi šivankino uho, kakor za bogataša vstopiti v Božje kraljestvo.«
26 Y los que lo oían, dijeron: ¿Y quién podrá ser salvo?
Tisti pa, ki so to slišali, so rekli: »Kdo je potem lahko rešen?«
27 Y él [les] dijo: Lo que es imposible para con los hombres, posible es para Dios.
In rekel je: »Stvari, ki so nemogoče z ljudmi, so mogoče z Bogom.«
28 Entonces Pedro dijo: He aquí, nosotros hemos dejado las posesiones nuestras, y te hemos seguido.
Potem je Peter rekel: »Glej! Vse smo zapustili in ti sledili.«
29 Y él les dijo: De cierto os digo, que nadie hay que haya dejado casa, padres, ó hermanos, ó mujer, ó hijos, por el reino de Dios,
In rekel jim je: »Resnično, povem vam: ›Ni človeka, ki je zapustil hišo ali starše ali brate ali ženo ali otroke zaradi Božjega kraljestva,
30 Que no haya de recibir mucho más en este tiempo, y en el siglo venidero la vida eterna. (aiōn g165, aiōnios g166)
ki ne bo prejel mnogokrat več v tem sedanjem času in večno življenje v svetu, ki pride.‹« (aiōn g165, aiōnios g166)
31 Y Jesús, tomando á los doce, les dijo: He aquí subimos á Jerusalem, y serán cumplidas todas las cosas que fueron escritas por los profetas, del Hijo del hombre.
Potem je k sebi vzel dvanajstere in jim rekel: »Glejte, mi gremo gor v Jeruzalem in vse besede, ki so glede Sina človekovega napisane po prerokih, se bodo dovršile.
32 Porque será entregado á las gentes, y será escarnecido, é injuriado, y escupido.
Kajti izročen bo poganom in bo zasmehovan in hudobno tretiran ter opljuvan,
33 Y después que le hubieren azotado, le matarán: mas al tercer día resucitará.
pa tudi bičali ga bodo in usmrtili in tretji dan bo ponovno vstal.«
34 Pero ellos nada de estas cosas entendían, y esta palabra les era encubierta, y no entendían lo que se decía.
Oni pa niso razumeli nobene od teh besed in ta govor je bil skrit pred njimi niti niso razumeli besed, ki so bile izgovorjene.
35 Y aconteció que acercándose él á Jericó, un ciego estaba sentado junto al camino mendigando;
In pripetilo se je, da ko je prišel blizu Jerihe, da je ob poti sedèl nek slepi mož ter beračil.
36 El cual como oyó la gente que pasaba, preguntó qué era aquello.
In ko je slišal iti mimo množico, je vprašal, kaj je to pomenilo.
37 Y dijéronle que pasaba Jesús Nazareno.
In povedali so mu, da gre mimo Jezus Nazarečan.
38 Entonces dió voces, diciendo: Jesús, Hijo de David, ten misericordia de mí.
In ta je zavpil, rekoč: »Jezus, ti Davidov Sin, usmili se me.«
39 Y los que iban delante, le reñían que callase; mas él clamaba mucho más: Hijo de David, ten misericordia de mí.
Tisti pa, ki so hodili spredaj, so ga ošteli, da naj molči, toda on je bolj in bolj vpil: » Ti, Davidov Sin, usmili se me.«
40 Jesús entonces parándose, mandó traerle á sí: y como él llegó, le preguntó,
In Jezus se je ustavil ter ukazal, naj bo priveden k njemu in ko je ta prišel bliže, ga je vprašal,
41 Diciendo: ¿Qué quieres que te haga? Y él dijo: Señor, que vea.
rekoč: »Kaj hočeš, da naj ti storim?« On pa je rekel: »Gospod, da lahko prejmem svoj vid.«
42 Y Jesús le dijo: Ve, tu fe te ha hecho salvo.
Jezus mu je rekel: »Prejmi svoj vid, tvoja vera te je rešila.«
43 Y luego vió, y le seguía, glorificando á Dios: y todo el pueblo como lo vió, dió á Dios alabanza.
In takoj je prejel svoj vid in mu sledil ter proslavljal Boga. In ko so vsi ljudje to videli, so dali hvalo Bogu.

< San Lucas 18 >