< Job 7 >

1 “¿No es la vida de los seres humanos como una condena a trabajos forzados? ¿No pasan sus días como los de un jornalero?
Mar ni določen čas za človeka na zemlji? Mar niso njegovi dnevi prav tako podobni najemnikovim dnevom?
2 Como un esclavo que anhela un poco de sombra, como un obrero que espera ansiosamente el día de la paga,
Kakor si služabnik iskreno želi sence in kakor najemnik gleda za nagrado svojega dela,
3 me han tocado meses de vacío y noches de miseria.
tako sem prisiljen, da posedujem mesece ničnosti in naporne noči so mi določene.
4 Cuando me acuesto me pregunto: ‘¿Cuándo me levantaré?’ Pero la noche sigue y sigue, y doy vueltas en la cama hasta el amanecer.
Ko se uležem, rečem: ›Kdaj bom vstal in bo noč minila? Poln sem premetavanja sem ter tja do jutranjega svitanja.
5 Mi cuerpo está cubierto de gusanos y sucio; mi piel está agrietada, con llagas que supuran.
Moje meso je pokrito z ličinkami in grudami prahu; moja koža je razpokana in postala je gnusna.
6 Mis días pasan más rápido que la lanzadera de un tejedor y llegan a su fin sin esperanza.
Moji dnevi so bolj nagli kakor tkalski čolniček in preživeti so brez upanja.
7 Recuerda que mi vida es sólo un soplo; no volveré a ver la felicidad.
Oh, spomnite se, da je moje življenje veter. Moje oko ne bo več videlo dobrega.
8 Los que me miran ya no me verán; sus ojos me buscarán, pero yo me habré ido.
Oko tistega, ki me je videlo, me ne bo več videlo. Tvoje oči so na meni, mene pa ni.
9 Cuando una nube desaparece, se va, al igual que quien baja al Seol no vuelve a subir. (Sheol h7585)
Kakor je oblak použit in izginil proč, tako kdor gre dol h grobu, ne bo več prišel gor. (Sheol h7585)
10 Nunca volverán a casa, y la gente que conocían los olvidará.
Ne bo se več vrnil k svojemu domu niti ga njegov kraj ne bo več poznal.
11 “Entonces no, no me callaré; hablaré en la agonía de mi espíritu; me quejaré en la amargura de mi alma.
Zato ne bom zadrževal svojih ust; govoril bom v tesnobi svojega duha, pritoževal se bom v grenkobi svoje duše.
12 ¿Acaso soy el mar, o soy un monstruo marino para que ustedes tengan que cuidarme?
Mar sem morje ali kit, da ti postavljaš stražo nad menoj?
13 Si me digo a mí mismo: ‘Me sentiré mejor si me acuesto en mi cama’, o ‘me servirá recostarme en mi sofá’,
Ko rečem: ›Moja postelja me bo tolažila, moje ležišče bo lajšalo mojo pritožbo, ‹
14 entonces me asustas tanto con sueños y con visiones
takrat me ti strašiš s sanjami in me prek videnj spravljaš v grozo,
15 que prefiero ser estrangulado; prefiero morir antes que convertirme en un simple saco de huesos.
tako da moja duša raje izbira dušenje in smrt, kakor pa moje življenje.
16 “¡Odio mi vida! Sé que no viviré mucho tiempo. Déjame en paz porque mi vida es sólo un soplo.
To se mi gabi. Ne bi hotel živeti večno. Pustite me samega, kajti moji dnevi so ničevost.
17 ¿Por qué los seres humanos son tan importantes para ti? ¿Por qué te preocupas tanto por ellos
Kaj je človek, da bi ga ti poveličeval? In da bi svoje srce naravnal nanj?
18 que los vigilas cada mañana y los examinas a cada momento? ¿No dejarás nunca de mirarme?
Da bi ga ti obiskoval vsako jutro in ga preizkušal vsak trenutek?
19 ¿No me dejarás nunca en paz el tiempo suficiente para recuperar el aliento?
Kako dolgo ne boš odšel od mene niti me ne boš pustil samega, dokler ne pogoltnem svoje sline?
20 ¿Qué he hecho mal? ¿Qué te he hecho, Vigilante de la Humanidad? ¿Por qué me has convertido en tu objetivo, de tal modo que soy una carga hasta para mí mismo?
Grešil sem. Kaj ti bom storil, oh ti, varuh ljudi? Zakaj si me postavil kakor znamenje zoper tebe, tako da sem breme samemu sebi?
21 Si es así, ¿por qué no perdonas mis pecados y quitas mi culpa? Ahora mismo voy a tumbarme en el polvo, y aunque me busques, me habré ido”.
Zakaj ne odpustiš mojega prestopka in ne odvzameš moje krivičnosti? Kajti sedaj bom spal v prahu in iskal me boš zjutraj, toda mene ne bo.«

< Job 7 >