Psalmi 17

1 Molitev Davidova: Čuj, Gospod, pravico, poslušaj vpitje moje; uho nagni molitvi moji brez ustnic zvijačnih.

2 Od obličja tvojega izidi pravica moja; oči tvoje naj gledajo, kar je pravično.

3 Ko bodeš preiskal srce moje, obiskal ponoči, preskušal me, ne najdeš; kar mislim, ne prestopi mojih ust.

4 Pri delih človeških, po besedi ustnic tvojih opazujem steze silovitega.

5 Ohrani korake moje na stezah svojih, da ne zaidejo moje noge.

6 Jaz te kličem, ker me slišiš, Bog mogočni; nagni k meni uho svoje, poslušaj govor moj.

7 Odloči milosti svoje, o ti, ki otimaš preganjalcev pribegajoče na desnico tvojo.

8 Hrani me kakor zenico v očesu; sè senco peroti svojih skrivaj me:

9 Zaradi krivičnih, ki me napadajo, sovražnikov mojih glavnih, ki me obdajajo.

10 Mast svojo masté, z usti svojimi govoré prevzetno:

11 Hojo našo zdaj obdajajo nam; oči svoje obračajo vpirajoč v tla.

12 Podoba je vsakega kakor leva želečega zgrabiti, in kakor mladega leva čepečega v zakotji.

13 Vstani, Gospod, prehítí obličje njegovo; trešči ga, izpuli dušo mojo z mečem svojim krivičnemu.

14 Ljudém izpuli v roko svojo, Gospod, ljudém od svetá, katerih delež je v tem življenji, katerim trebuh polniš sè skrivnim zakladom svojim; sitijo se sinovi in preobilost svojo zapuščajo otrokom svojim.

15 Jaz bodem v pravičnosti videl obličje tvoje, sitil se bodem, ko se zbudim, s podobo tvojo.