< Psalmi 119 >
1 Alef. Blagor poštenim na potu, kateri hodijo po postavi Gospodovi.
2 Blagor njim, ki hranijo pričanja njegova, ki ga iščejo iz vsega srca.
3 Kateri tudi ne delajo krivice, ampak hodijo po potih njegovih.
4 Ti si zapovedal ukaze svoje, da naj se spolnjujejo pridno.
5 O da bi bila pota moja obernena spolnjevat postave tvoje!
6 Tedaj se ne osramotim, ko bodem gledal vse zapovedi tvoje.
7 Slavil te bodem s pravim srcem; učil se sodbâ pravice tvoje.
8 Postave tvoje bodem spolnjeval, ne zapusti me tako!
9 Bet. Kako bode deček čistil stezo svojo? Držeč se je poleg besede tvoje.
10 Iz vsega srca svojega te iščem, ne daj, da izgrešim zapovedi tvoje.
11 V srci svojem hranim govor tvoj, da ne grešim zoper tebe.
12 Ti blagoslavljeni Gospod, uči me postave svoje.
13 Z ustnami svojimi preštevam vse pravice tvojih ust,
14 Veselim se pota pričanj tvojih, kakor vseh zakladov.
15 Zapovedi tvoje premišljujem in gledam steze tvoje.
16 V postavah tvojih se razveseljujem, besede tvoje ne zabim.
17 Gimel. Dobroto podéli hlapcu svojemu, dokler živim spolnjujem naj besedo tvojo.
18 Odgrni oči moje, da gledam čuda po zakonu tvojem.
19 Tujec sem na tej zemlji, ne skrivaj mi zapovedi svojih.
20 Ginem od hrepenenja po pravicah tvojih vsak čas.
21 Ti pogubljaš prevzetne, proklete, kateri izgrešajo zapovedi tvoje.
22 Odvali od mene sramoto in zaničevanje, ker hranim pričanja tvoja.
23 Tedaj prvaki sedé in govoré zoper mene, hlapec tvoj premišlja postave tvoje.
24 Tedaj so pričanja tvoja razveseljevanja moja, svetovalci moji.
25 Dalet. V prahu tiči življenje moje, živega me ohrani po besedi svoji.
26 Pota svoja sem prešteval, in ti si me uslišal; úči me postave svoje.
27 Daj, da umem pot zapovedi tvojih, da premišljam čuda tvoja.
28 Od otožnosti solzi duša moja, dvigni me po besedi svoji.
29 Krivičnosti pot odvrni od mene, in zakon svoj mi podéli milostno.
30 Resnice pot volim, sodbe tvoje imam pred očmi.
31 Držim se pričanj tvojih, Gospod; ne daj, da se osramotim.
32 Po potih zapovedi tvojih bodem tekal, ko bodeš razširil srce moje.
33 He. Uči me, Gospod, postav tvojih pót, katero bodem hranil do konca.
34 Daj, da umem, da hranim zakon tvoj, in da ga spolnjujem iz vsega srca.
35 Daj, da hodim po zapovedi tvojih poti, ker tá me razveseljuje.
36 Nagni srce moje k postavam svojim, in ne k dobičku.
37 Odvrni oči moje, da ne gledajo ničemurnosti; po potih tvojih daj da živim.
38 Stóri govor svoj hlapcu svojemu, kateri je vdan strahu pred teboj.
39 Odvrni sramoto mojo, katere se bojim, ker dobre so pravice tvoje.
40 Glej, ukazov tvojih želim, v pravici tvoji daj mi živeti.
41 Vav. Ko mi bodejo prišle milosti tvoje, Gospod; blaginja tvoja po govoru tvojem,
42 Odgovoril bodem njemu, ki me sramoti, kakor je; ker zaupanje imam v besedo tvojo.
43 Ali od ust mojih ne odvzemi besede svoje resnične; ker pravic tvojih čakam.
44 In spolnjeval bodem zakon tvoj vedno, vekomaj in vekomaj.
45 In neprestano bodem hodil po sami širjavi, ker povelj tvojih iščem.
46 In govoril bodem o pričanjih tvojih pred kralji, in ne bode me sram.
47 In razveseljujoč se v zapovedih tvojih, katere ljubim,
48 Dvignil bodem roke svoje do povelj tvojih, katera ljubim, in premišljeval postave tvoje.
49 Zajin. Spomni se besede svoje s hlapcem svojim, o kateri si mi dal upanje.
50 To je tolažilo moje v bridkosti moji; da me govor tvoj oživlja.
51 Prevzetniki se mi posmehujejo silno, od postave tvoje ne zavijem.
52 Spominjam so sodbà tvojih od vekomaj, Gospod, in samega sebe tolažim.
53 Vihar me grabi od krivičnih, ki zapuščajo zakon tvoj.
54 Prepevanju predmet so mi postave tvoje v kraji popotovanj mojih.
55 Ponoči se spominjam imena tvojega, Gospod; in zakon tvoj spolnjujem.
56 To je tolažba meni, da hranim zapovedi tvoje.
57 Het. Delež moj si, Gospod, pravim, da spolnjujem besede tvoje.
58 Obličje tvoje molim iz vsega srca svojega; milost mi izkaži po govoru svojem.
59 Pota svoja premišljam, da obračam noge svoje po pričanjih tvojih.
60 Hitim in se ne mudim spolnjevat zapovedi tvoje.
61 Krdela krivičnih me plenijo, a postave tvoje ne zabim.
62 O polunoči vstajam slavit te, zavoljo zapovedi tvojih pravičnih.
63 Tovariš sem vsem, kateri te česté in spolnjujejo povelja tvoja.
64 Milosti tvoje, o Gospod, polna je zemlja; postave svoje me úči.
65 Tet. Dobro si storil hlapcu svojemu, Gospod; po besedi svoji.
66 Izvrstnost pameti in vednosti me úči; ker zapovedim tvojim verujem.
67 Ko nisem še govoril, motil sem se; sedaj pa spolnjujem govor tvoj.
68 Dober si in dobrotljiv, úči me postave svoje.
69 Ko zvijačo napravljajo zoper mene prevzetniki, jaz iz vsega srca hranim povelja tvoja.
70 Debelí se kakor z mastjo njih srce; jaz se zakona tvojega radujem.
71 Na dobro mi je bila bridkost, da bi se učil postav tvojih.
72 Boljši mi je zakon tvojih ust nego mnogo tisoč zlatnikov in srebernikov.
73 Jod. Roke tvoje so me naredile in napravile me; storí me razumnega, da se učim povelj tvojih.
74 Boječi se tebe naj me vidijo ter se veselé, ker imam v besedi tvoji nado svojo.
75 Spoznavam, Gospod, da so pravične sodbe tvoje; in da si me v zvestobi ponižal.
76 Pridi skoraj milost tvoja, da me tolaži, po govoru tvojem s tvojim hlapcem.
77 Dojdejo naj mi usmiljenja tvoja, da živim; ker zakon je vse razveseljevanje moje.
78 Osramoté se naj prevzetniki, ker mi hudo delajo po krivem, ko premišljujem povelja tvoja.
79 Povrnejo se naj k meni boječi se tebe in poznajoči pričanja tvoja.
80 Srce moje bode pošteno v postavah tvojih, da se ne osramotim.
81 Kaf. Duša moja koperni po blaginji tvoji; v besedi tvoji imam nado.
82 Oči moje koperné po govoru tvojem, ko govorim: Kedaj me bodeš potolažil?
83 Dasì sem podoben mehu v dimu, postav tvojih nisem pozabil.
84 Koliko bode dnî hlapca tvojega? Kedaj bodeš sodil nje, ki me preganjajo?
85 Jame mi kopljejo prevzetniki, kateri se ne ravnajo po zakonu tvojem.
86 Vsa povelja tvoja zgolj resnica; po krivem me preganjajo, pomagaj mi.
87 Skoraj so me uničili vrženega na tla; jaz pa se nísem izneveril postavam tvojim.
88 Po milosti svoji ohrani me živega, da spolnjujem pričanja tvojih ust.
89 Lamed. Vekomaj, o Gospod, biva beseda tvoja v nebesih,
90 Od roda do roda zvestoba tvoja; ko si ustanavljal zemljo, stala je ona.
91 Po sodbah tvojih stoji vse še danes; ker vse ono služi tebi.
92 Ako bi ne bil zakon tvoj vse razveseljevanje moje, zdavnaj že bi bil poginil v nadlogi svoji.
93 Vekomaj ne pozabim povelj tvojih, ker z njimi hraniš me živega.
94 Tvoj sem, hrani me, ker povelj tvojih iščem.
95 Ko me čakajo krivični, da me pogubé, pregledujem pričanja tvoja.
96 Sleherne popolnosti vidim da je konec; povelje tvoje pa je obširno silno.
97 Mem. Kako ljubim zakon tvoj! ves dan je premišljevanje moje.
98 Modrejšega od sovražnikov mojih me dela po poveljih tvojih; ker vekomaj mi je na strani.
99 Razumnejši postajam od vseh učenikov svojih; ker pričanja tvoja so premišljevanje moje.
100 Razumnejši sem od starcev, ker hranim povelja tvoja.
101 Od vsake hudobne steze zadržujem noge svoje, da spolnjujem besedo tvojo.
102 Od sodbâ tvojih se ne ganem, ker ti me učiš.
103 Kako sladki so mojemu grlu govori tvoji! sladkejši od medú ustom mojim.
104 Po poveljih tvojih sem razumen, zatorej sovražim vsako stezo krivičnosti.
105 Nun. Svetilo nogi moji je beseda tvoja, in poti moji luč.
106 Prisegel sem, kar bodem držal, da bodem spolnjeval pravične sodbe tvoje.
107 Ponižan sem silno, Gospod; živega me ohrani, po besedi svoji.
108 Prostovoljne daritve ust mojih sprejemaj, prosim, Gospod; in pravice svoje me úči.
109 Duša moja je vedno v roki moji; vendar ne zabim tvojega zakona.
110 Mogočni krivičniki mi stavijo zanko, vendar od povelj tvojih ne zajdem.
111 Pričanja tvoja imam vekomaj, ker so veselje mojemu srcu.
112 Srce svoje nagibljem, da spolnjuje postave tvoje, vekomaj, večno!
113 Sameh. Misli druge sovražim, zakon pa tvoj ljubim.
114 Zatišje si moje in ščit moj; v besedi tvoji imam nado.
115 Umaknite se od mene, hudobni, da hranim ukaze svojega Boga.
116 Podpiraj me po govoru svojem, da živim; in ne osramoti me v nadi moji.
117 Podpiraj me, da bodem otét, in da gledam vedno na postave tvoje.
118 Vse, kateri izgrešujejo postave tvoje, teptaš; ker krivična je njih zvijača.
119 Kakor žlindro odpravljaš vse krivične sè zemlje; zatorej ljubim pričanja tvoja.
120 Od strahú pred teboj trepeče meso moje; tako me je strah tvojih sodbâ.
121 Hajin. Po sodbi delam in pravici; ne izročaj me njim, ki me stiskajo.
122 Porok bodi hlapcu svojemu na dobro; da me ne zatirajo prevzetni.
123 Oči moje koperné po blaginji tvoji, in po pravičnem govoru tvojem.
124 Ravnaj po milosti svoji s hlapcem svojim; in postave svoje me úči.
125 Hlapec sem tvoj, storí me razumnega, da spoznam pričanja tvoja.
126 Čas je, da dela Gospod; v nič dévajo zakon tvoj.
127 Zatorej bolj ljubim ukaze tvoje, ko zlato in sicer najčistejše.
128 Zato spoznavam vse ukaze za prave; vsako stezo krivičnosti sovražim.
129 Pe. Čudovita so pričanja tvoja; zatorej jih hrani duša moja.
130 Dohod besed tvojih razsvetljuje; z razumnostjo podučuje preproste.
131 Usta svoja raztezam in sopiham; ker želján sem ukazov tvojih.
132 Ozri se v mé in storí mi milost; kakor je prav proti njim, kateri ljubijo ime tvoje.
133 Noge moje utrdi v govoru svojem, in ne daj da gospoduje kaka krivica z menoj.
134 Otmi me zatiranja ljudî, da spolnjujem postave tvoje.
135 Daj, da sveti tvoje obličje pred hlapcem tvojim; in úči me postave svoje.
136 Potoki vodâ tekó iz mojih oči, zaradi njih, ki ne spolnjujejo tvojega zakona.
137 Sade. Pravičen si, Gospod, in raven v sodbah svojih.
138 Ukazal si pravična pričanja svoja, in silno zvesta.
139 Od gorečnosti svoje ginem, ker besede tvoje zabijo sovražniki moji.
140 Čist je govor tvoj močno; zatorej ga ljubi hlapec tvoj.
141 Majhen sem jaz in zaničevan; povelj tvojih ne zabim,
142 Pravice tvoje, vedne pravice, in postave tvoje resnične.
143 Zatiranje in stiska me obhajati; ukazi tvoji so razveseljevanje moje.
144 Pravica pričanj tvojih je vekomaj; razumnega me naredi, da živim.
145 Kof. Ko te kličem iz vsega srca, usliši me, Gospod, da hranim postave tvoje.
146 Ko te kličem, reši me, da spolnjujem pričanja tvoja.
147 Préd te pridem v somraku, da vpijem; v besedo tvojo imam upanje.
148 Oči moje prehitujejo straže, premišljat govor tvoj.
149 Glas moj poslušaj po milosti svoji, Gospod; po sodbah svojih ohrani me živega,
150 Ko se bližajo pregrehe učenci, ki so daleč od zakona tvojega,
151 Blizu si, Gospod; in vsi ukazi tvoji so resnica.
152 Zdavnaj vem o pričanjih tvojih, da si jih ustanovil vekomaj.
153 Reš. Ozri se v nadlogo mojo, in reši me; ker zakona tvojega ne zabim.
154 Prevzemi pravdo mojo in reši me; po govoru svojem ohrani me živega.
155 Daleč od krivičnih bodi blaginja, ker ne iščejo postav tvojih.
156 Usmiljenje tvoje je obilo, Gospod; po sodbah tvojih, ohrani me živega.
157 Dasì je mnogo preganjalcev mojih in sovražnikov mojih, od pričanj tvojih ne krenem.
158 Kakor hitro vidim izdajalce, mučim z gnjusom samega sebe, ker se ne držé govora tvojega.
159 Glej, da ljubim povelja tvoja, Gospod; po milosti svoji ohrani me živega.
160 Preblaga beseda tvoja je sama resnica; in vekomaj je vsaka pravična sodba tvoja.
161 Šin. Ko me preganjajo po nedolžnem prvaki; boji se besede tvoje moje srce.
162 Veselim se govora tvojega; kakor kdor je našel plen obilen.
163 Krivičnost sovražim in studim, zakon tvoj ljubim.
164 Sedemkrat te hvalim na dán za pravične sodbe tvoje.
165 Velik mir imajo, kateri ljubijo zakon tvoj, in ní jim izpotike.
166 Blaginje tvoje čakam, Gospod; in ukaze tvoje spolnjujem.
167 Duša moja spolnjuje pričanja tvoja, in ljubim jih močno.
168 Povelja tvoja spolnjujem in pričanja tvoja, ker vsa pota moja so pred teboj.
169 Tav. Vpitje moje se bližaj tvojemu obličju, Gospod; po besedi svoji naredi me umnega.
170 Molitev moja pridi pred obličje tvoje; po govoru svojem otmi me.
171 Hvala bodo vrela z ustnic mojih, ko me bodeš učil postave svoje.
172 Jezik moj bode prepeval govor tvoj, da so prepravične vse zapovedi tvoje.
173 V pomoč mi bodi na strani roka tvoja; ker volim povelja tvoja.
174 Po blaginji tvoji hrepenim, Gospod; in zakon tvoj je vse razveseljevanje moje.
175 Živi duša moja, da hvali tebe; in sodbe tvoje naj pomagajo meni.
176 Potikam se kakor ovca izgubljena, išči svojega hlapca; ker povelj tvojih ne zabim.
