Psalmi 10

1 Zakaj bivaš v daljavi, Gospod! zakaj se skrivaš v časih, ko smo v stiski?

2 Prevzetnost krivičnega hudo straši siromaka ubozega; zgrabijo se naj v naklepih, katere izmišljajo.

3 Ker krivični hvali dušo svojo v njenem hrepenenji, in njega, ki išče dobička, blagoslavlja, draži Gospoda.

4 Krivični v napuhu svojega obraza: On ne kaznuje, ni Boga, té so vse misli njegove.

5 Varna so pota njegova v vsakem času; previsoko so pogledu njegovemu sodbe tvoje: kateri koli so sovražniki njegovi, vanje piha žarjavico.

6 V srci svojem govori: Ne umaknem se, v nobeni dobi ne bodem v nesreči.

7 Preklinjanja polna so usta njegova in zvijač in goljufije; pod jezikom njegovim je nadlega in ničemurnost.

8 Poseda v votlini vašî, v zatišji, da bi ubil nedolžnega; oči njegove se skrivajo zoper onemoglega.

9 V zatišji preži, kakor lev v svojem brlogu; preži, da zgrabi siromaka ubozega; zgrabil bi rad siromaka ubozega, potegnil ga v mrežo svojo.

10 Sklujči se, potuhne se; in s krepkimi udi svojimi se zgrudi, kakor da so onemogli.

11 V srci svojem govori: Pozabil je Bog mogočni; obličje svoje skriva, ne ozré se nikoli.

12 Vstani, Gospod, Bog mogočni, dvigni roko svojo; ne pozabi siromakov ubozih.

13 Zakaj draži krivični Boga? v srci svojem govori, da ne bodeš térjal?

14 Zazdelo se je tebi, ko gledaš nadlego in gorjé, vzeti jih v roko svojo; brambi tvoji se izroča onemogli; siroti si tí pomočnik.

15 Zdrôbi roko krivičnemu in hudobnemu; preiskuj krivico njegovo, dokler je ne najdeš več.

16 Gospod je kralj večni; poginili so narodi sè zemlje njegove.

17 Hrepenenje krotkih si uslišal, Gospod; potolaži tem srce, nagni svoje uho,

18 Maščujoč siroto in siromaka, da ga ne bode dalje izganjal človek silovito iz dežele.