< Marko 8 >
1 Tiste dní, ko je bilo vse polno ljudstva pri njem, in niso imeli kaj jesti, pokliče Jezus učence svoje, in reče jim:
2 Ljudstvo mi se smili; kajti uže tri dni so pri meni, in nimajo kaj jesti;
3 In če jih pustim lačne na njih dom, oslabeli bodo na poti; kajti nekteri od njih so daleč prišli.
4 Pa mu odgovoré učenci njegovi: Odkod bi jih mogel kdo tu v puščavi nasititi s kruhom?
5 In vpraša jih: Koliko imate hlebov? Oni pa rekó: Sedem.
6 Pa zapové ljudstvu, naj se posedejo po tleh. In vzemši sedmere hlebe, zahvali, in prelomi, in dajal je učencem svojim, naj položé pred nje in položili so pred ljudstvo.
7 In imeli so malo rib; in blagoslovivši jih, reče, naj položé tudi té pred nje.
8 Ter so jedli in nasitili se; in pobrali so ostanke koscev, sedem košev.
9 Bilo jih je pa, kteri so jedli, kake štiri tisoči; in razpustí jih.
10 In precej vstopi v ladjo z učenci svojimi, in pride v Dalmanutske kraje.
11 Pa izidejo Farizeji, in začnó se ž njim prepirati, in zahtevali so od njega znamenje z neba, izkušajoč ga.
12 In vzdihnivši z duhom svojim, reče: Kaj zahteva ta rod znamenja? Resnično vam pravim: Ne bo se dalo znamenje temu zarodu.
13 In pustivši jih, stopi precej v ladjo, in odide na drugo stran.
14 Pozabili so pa vzeti kruha, in niso imeli več kakor en hleb s seboj v ladji.
15 In naročal jim je, govoreč: Glejte, varujte se kvasú Farizejskega in kvasú Herodovega.
16 In premišljevali so sami s seboj, govoreč: Kruha nimamo.
17 In ko Jezus to spazi, reče jim: Kaj premišljujete, da nimate kruha? Ali še ne spoznate, in ne umete? ali imate še okamenjeno srce svoje?
18 Očí imate, in ne vidite? ušesa imate, in ne slišite? in ne pomnite li?
19 Ko sem pet hlebov razlomil med pet tisoči, koliko polnih košev ste nabrali drobtin? Rekó mu: Dvanajst.
20 Ko sem jih pa sedem med štiri tisoči, koliko polnih košev ste nabrali drobtin? Oni pa rekó: Sedem.
21 In reče jim: Kako ne umete?
22 In pride v Betsajdo. In pripeljejo mu slepca, in zaprosijo ga, naj se ga dotakne.
23 In prijemši slepca za roko, izpelje ga ven iz vasí; ter pljune v očí njegove, in položivši roke na-nj, vpraša ga, če kaj vidi?
24 Pa spregleda, in reče: Vidim ljudí, da kakor drevesa okoli hodijo.
25 Potem položí zopet roke na očí njegove, in reče mu, naj pogleda. In ozdravel je, in videl je bistro vse.
26 In odpravi ga na dom njegov, govoreč: Ne hodi ne v vas, in tudi nikomur v vasi ne povéj.
27 Ter izide Jezus, in učenci njegovi v vasí Cezareje Filipove; in po poti je vpraševal učence svoje, govoreč jim: Kdo pravijo ljudjé, da sem jaz?
28 Oni mu pa odgovoré: Janez Krstnik; in drugi: Elija; drugi pa: Eden od prerokov.
29 In on jim reče: Kdo pa pravite vi, da sem jaz? Peter pa odgovorí in mu reče: Ti si Kristus.
30 In zapretí jim, naj nikomur ne pripovedujejo za-nj.
31 In začne jih učiti, da mora sin človečji mnogo pretrpeti, in zavržen biti od starešin in vélikih duhovnov in pismarjev, in umorjen biti, in v treh dnéh od smrti vstati.
32 In to besedo je govoril srčno. In Peter ga prime, in začne ga odvračati.
33 On se pa obrne, in pogledavši učence svoje, zapretí Petru, govoreč: Poberi se od mene, satan! ker ne misliš, kar je Božje, nego kar je človeško.
34 In poklicavši ljudstvo z učenci svojimi, reče jim: Kdor hoče za menoj iti, zatají naj samega sebe, in vzeme križ svoj, in gre za menoj.
35 Kajti kdor hoče življenje svoje ohraniti, izgubil ga bo; kdor pa izgubi življenje svoje za voljo mene in evangelja, ta ga bo ohranil.
36 Kaj namreč pomaga človeku, če ves svet pridobí, duši svojej pa škoduje?
37 Ali kaj bo dal človek v zameno za dušo svojo?
38 Kajti kdor se sramuje mene in besed mojih v tem prešestnem in grešnem rodu, sramoval se bo tudi sin človečji njega, kedar bo prišel v slavi očeta svojega z angelji svetimi.
