< Marko 6 >
1 In izide odtod, in pride v domovino svojo; in za njim so šli učenci njegovi.
2 In ko je bila sobota, jel je v shajališči učiti; in mnogi poslušalci so strmeli, govoreč: Odkod temu to? in kakošna je ta modrost, ki mu je dana, da se tudi takošni čudeži z rokami njegovimi delajo?
3 Ali ni ta tesar, sin Marijin, brat pa Jakobov in Jozejev in Judov in Simonov? in niso li sestre njegove tu med nami? In pohujševali so se nad njim.
4 Jezus jim pa reče: Nikjer ni prerok brez časti, razen v domovini svojej, in pri rodbini in na domu svojem.
5 In ni mogel ondej nobenega čudeža storiti, razen da je malo bolnikov, položivši na nje roke, uzdravil.
6 In čudil se je njih neveri: in hodil je okoli po vaséh in učil.
7 Pa pokliče k sebi dvanajstere, in začne jih razpošiljati po dva in dva, in dajal jim je oblast nad duhovi nečistimi.
8 In zapové jim, naj ničesar ne jemljó na pot razen same palice; ne torbe, ne kruha, ne v pasu denarja;
9 Nego da naj si obujejo opanke, in naj ne oblačijo dveh sukenj.
10 In govoril jim je: Kjerkoli vnidete v hišo, tam ostanite, dokler ne izidete odondod.
11 In kterikoli vas ne bi sprejeli in vas ne poslušali, gredé odondod otresite prah izpod nog svojih, njim za pričo. Resnično vam pravim: Laže bo Sodomi ali Gomori v dan sodbe, nego tistemu mestu.
12 In ko so odšli, oznanjevali so ljudém, naj se spokoré.
13 In izganjali so mnogo hudičev, in mazali z oljem mnogo bolnikov, in uzdravljali.
14 In slišal je to kralj Herod (kajti ime njegovo se je bilo razglasilo), in pravil je: Janez Krstnik je od mrtvih vstal, in za to se godé čudeži po njem.
15 Drugi so govorili: Elija je; a drugi so pravili: Prerok je, ali kakor kteri od prerokov.
16 Slišavši pa to Herod, reče: Ta je tisti Janez, kteremu sem jaz glavo odsekal, on je vstal od mrtvih.
17 Kajti ta Herod je bil poslal in vjel Janeza, ter ga vklenil v ječi, zavoljo Herodijade, svojega brata Filipa žene, da se je ž njo oženil;
18 Kajti Janez je djal Herodu: Ne smeš imeti svojega brata žene.
19 Herodijada ga je pa zalezovala, in hotela ga je umoriti; pa ni mogla.
20 Kajti Herod se je bal Janeza, vedoč, da je on pravičen in svet mož, ter ga je varoval; in mnogo je delal, kakor mu je on rekel, in rad ga je poslušal.
21 In ko je napočil priložen dan, da je Herod v spomin svojega rojstva večerjo napravil svojim knezom in stotnikom in Galilejskim prvakom,
22 Ter je prišla noter Herodijadina hči in plesala in se prikupila Herodu in gostom, reče kralj dekletu: Prosi me, karkoli hočeš, in dal ti bom.
23 In priseže jej: Karkoli me boš prosila, dal ti bom, noter do polovice kraljestva mojega.
24 Ona pa izide in reče materi svojej: Ktero reč ga bom prosila? Ona pa reče: Glavo Janeza Krstnika.
25 Ter vnide precej jadrno h kralju in ga zaprosi, govoreč: Hočem, da mi daj pri tej priči v skledi glavo Janeza Krstnika.
26 In kralj postane žalosten; pa za voljo prisege in gostov jej ni hotel odreči.
27 In precej pošlje kralj rabeljna, in zapové prinesti glavo njegovo.
28 Ta pa odide in mu odseka v ječi glavo, in prinese glavo njegovo v skledi, in dá jo dekletu; a dekle jo dá materi svojej.
29 In slišavši to učenci njegovi, pridejo in vzemó truplo njegovo, ter ga denejo v grob.
30 In snidejo se aposteljni pri Jezusu in mu vse sporočé, in to, kar so storili in ljudi naučili.
31 Pa jim reče: Pojdite vi sami na samoten kraj, in malo počijte. Kajti bilo jih je veliko, kteri so prihajali in odhajali, in še jesti niso utegnili.
32 Ter odidejo na ladji v samoten kraj sami.
33 In videlo jih je ljudstvo, ko so odhajali, in spoznajo ga mnogi; in peš iz vseh mest potekó tje, in prehité jih, in snidejo se k njemu.
34 In izstopivši, zagleda Jezus mnogo ljudstva, in zasmilijo mu se; kajti bili so kakor ovce, ktere nimajo pastirja. In začne jih učiti mnogo reči.
35 In ko je bila ura uže pozna, pristopijo k njemu učenci njegovi, govoreč: Samoten je kraj in ura uže pozna;
36 Razpústi jih, da odidejo v okolne vasí in trge, ter si kupijo kruha, ker nimajo kaj jesti.
37 On pa odgovorí in jim reče: Dajte jim vi jesti. Pa mu rekó: Če odidemo in kupimo za dve sto grošev kruha, ter jim damo jesti?
38 On jim pa reče: Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte! In zvedevši, rekó: Pet, in dve ribi.
39 In zapové jim, naj posadé zaporedoma, omizje za omizjem, po zelenej travi.
40 In posedejo se v vrste, po sto in po petdeset.
41 In vzemši petere hlebe in tisti dve ribi, ozrè se proti nebu in blagoslovi; ter razlomi hlebe, in dajal je učencem svojim, naj položé pred nje. In dve ribi razdelí vsem.
42 In jedli so vsi, in nasitili so se.
43 In pobrali so koscev, dvanajst košev polnih, in ostankov od rib.
44 In bilo jih je, kteri so jedli hlebe, kakih pet tisoč móž.
45 In precej prisili učence svoje, naj vstopijo v ladjo in gredó naprej črez morje k Betsajdi, dokler ne razpustí ljudstva.
46 In ko jih je odpravil, odide na goro molit.
47 In ko se je zvečerilo, bila je ladja sredi morja, in on sam na zemlji.
48 In zagleda jih, da se mučijo z veslanjem; bil jim je namreč veter nasproti. In okoli četrte straže po noči pride k njim, hodé po morji; in hotel je iti mimo njih.
49 Oni pa, videvši ga, da hodi po morji, menili so, da je prikazen, in zakričé:
50 Kajti vsi so ga zagledali in preplašili se. In precej jih ogovorí in jim reče: Zaupajte; jaz sem, ne bojte se!
51 In stopi k njim v ladjo, in veter utihne. In zeló so se zavzemali in čudili,
52 Ker niso umeli tega od hlebov; kajti srce njih je bilo okamenelo.
53 In ko se prepeljejo, pridejo na zemljo Genezaretsko in potisnejo ladjo h kraju.
54 In ko stopijo iz ladje, spoznajo ga precej;
55 Ter obletajo vso tisto okolico, in začnó na posteljah bolnike prinašati, kjer so slišali, da je on.
56 In kamorkoli je hodil, v trge ali v mesta ali v vasí, pokladali so po ulicah bolnike, in prosili so ga, da bi se le robú obleke njegove dotaknili; in kterikoli so se ga dotikali, ozdravljeni so bili.
