Luka 22

1 Bližal se je pa praznik presnih kruhov, kteri se imenuje Velika noč. 2 In gledali so véliki duhovni in pismarji, kako bi ga umorili; kajti bali so se ljudstva. 3 Pa vnide satan v Juda s priimkom Iškarijana, kteri je bil iz števila dvanajsterih; 4 Ter odide, in dogovorí se z vélikimi duhovni in starešinami tempeljna, kako jim ga bo izdal. 5 In razveselé se, in obrekó mu dati denarja. 6 In obrekel se je, in iskal je pripravnega časa, da jim ga izdá brez ljudstva. 7 Pride pa dan presnih kruhov, ko je bilo treba velikonočno jagnje klati. 8 Ter pošlje Petra in Janeza, govoreč: Pojdita, pripravita nam velikonočno jagnje, da jemo. 9 Ona mu pa rečeta: Kje hočeš, da pripraviva? 10 A on jima reče: Glej, ko vnideta v mesto, srečal vaju bo človek, kteri ponese vrč vode; pojdita za njim v hišo, v ktero vnide, 11 In recita hišnemu gospodarju: Učenik ti pravi: Kje je gostilnica, kjer bom jedel velikonočno jagnje z učenci svojimi? 12 In on vama bo pokazal veliko izbo pogrnjeno; tam pripravita. 13 Ter odideta in najdeta, kakor jima je bil rekel; in pripravita velikonočno jagnje. 14 In ko pride čas, sede za mizo, in dvanajsteri aposteljni ž njim. 15 In reče jim: Željno sem hrepenel jesti to velikonočno jagnje z vami, predno bom trpel; 16 Kajti pravim vam, da ga ne bom več jedel, dokler se v kraljestvu Božjem ne dopolni. 17 In vzemši kelih, zahvali, in reče: Vzemite ga, in razdelite med seboj. 18 Kajti pravim vam, da ne bom pil od trtnega rodú, dokler ne pride kraljestvo Božje. 19 In vzemši kruh, zahvali, in prelomivši, dá jim govoreč: To je telo moje, ktero se za vas daje; to delajte za moj spomin. 20 Ravno tako tudi kelih po večerji, govoreč: Ta kelih je nova zaveza po krvi mojej, ktera se za vas prelija. 21 In glej, roka izdajalca mojega je z menoj na mizi. 22 In sin človečji gre, kakor je odločeno; ali gorjé človeku, kteri ga izdaja. 23 In oni začnó iskati med seboj, kdo od njih bi bil, kteri bo to storil. 24 Vname se pa tudi prepir med njimi, kdo od njih da meni, da je veči. 25 On jim pa reče: Kralji narodov tem gospodujejo, a kteri imajo oblast, imenujejo se dobrotniki. 26 Vi pa ne tako: nego kdor je največi med vami, bodi kakor najmanji; in kdor je vodnik, bodi kakor služabnik. 27 Kajti kdo je veči: kdor sedí za mizo, ali kdor streže? Ali ne ta, kdor sedí za mizo? In jaz sem med vami, kakor kdor streže. 28 A vi ste, kteri ste prebili z menoj v izkušnjavah mojih. 29 In jaz vam bom zapustil kraljestvo, kakor ga je meni oče moj zapustil, 30 Da boste jedli in pili za mizo mojo v kraljestvu mojem, in boste sedeli na prestolih in sodili dvanajstere rodove Izraelove. 31 Reče pa Gospod: Simon! Simon! glej, satan vas je poželel, da bi vas presejal, kakor pšenico; 32 Ali jaz sem za te molil, naj ne izgine vera tvoja: in ti, kedar se spreobrneš, utrdi brate svoje. 33 On mu pa reče: Gospod, pripravljen sem s teboj iti v ječo in na smrt. 34 A on mu reče: Pravim ti, Peter! nocoj ne bo zapel petelin, dokler trikrat ne utajiš, da me poznaš. 35 In reče jim: Ko sem vas poslal brez mošnje in torbe in obutala, ali vam je česa zmanjkalo? Oni pa rekó: Ničesar. 36 Reče jim torej: Ali sedaj, kdor ima mošnjo, vzeme naj jo, ravno tako tudi torbo; a kdor nima, prodá naj suknjo svojo, in kupi meč. 37 Kajti pravim vam, da se mora še to pismo izpolniti na meni: "In hudodelnikom je bil prištet." Kajti to, kar je pisano za me, dopolnjuje se. 38 Oni pa rekó: Gospod, glej tu dva meča! A on jim reče: Dosti je! 39 Ter izide in odide po navadi na Oljsko goro; šli so pa za njim tudi učenci njegovi. 40 A ko pride na mesto, reče jim: Molite, da ne zajdete v izkušnjavo. 41 In on odstopi od njih za lučaj kamena, in pokleknivši na kolena, molil je, 42 Govoreč: Oče, ko bi hotel prenesti ta kelih mimo mene! ali ne moja volja, nego tvoja bodi. 43 Prikaže pa mu se angelj z neba, ter ga je krepčal. 44 In ko je bil v boji, molil jo gorečneje. In bil je pót njegov kakor kaplje krví, ktere so padale na zemljo. 45 In vstavši od molitve, pride k učencem svojim, in najde jih, da spé od žalosti, 46 In reče jim: Kaj spite? Vstanite! molite, da ne zajdete v izkušnjavo. 47 A ko je še govoril, glej, ljudstvo; in eden dvanajsterih, kteri se je imenoval Juda, šel je pred njim, in približa se Jezusu, da ga poljubi, 48 Jezus mu pa reče: Juda! s poljubom izdajaš sina človečjega? 49 Videč pa tí, kteri so bili okoli njega, kaj da bo, rekó mu: Gospod, ali naj udarimo z mečem? 50 In eden od njih udari hlapca vélikega duhovna, in odseka mu desno uho. 51 Odgovarjajoč pa Jezus, reče: Nehajte, dotlej! In dotaknivši se ušesa njegovega, uzdravi ga. 52 A vélikim duhovnom in poglavarjem tempeljna in starešinam, kteri so bili prišli nad-nj, reče Jezus: Kakor na razbojnika ste izšli nad me z meči in koli? 53 Vsak dan sem bil z vami v tempeljnu, in niste iztegnili rok na me. Ali ta je vaša ura, in oblast teme. 54 In zgrabivši ga, odženó in peljejo ga v hišo vélikega duhovna; a Peter je od daleč šel za njim. 55 In ko so bili zanetili ogenj sredi dvorišča, in so vkupej sedli, sede Peter med-nje. 56 Ugledavši ga pa ena dekla, da sedí pri ognji, ozrê se na-nj, in reče: Tudi ta je bil ž njim. 57 A on ga zatají, govoreč: Žena! nisem ga videl. 58 In malo po tem ga ugleda drugi, in reče: Tudi ti si izmed njih. A Peter reče: Človek! nisem. 59 In eno ura ali kaj po tem trdil je nekdo drugi, govoreč: Zares, tudi ta je bil ž njm; saj je tudi Galilejec. 60 Ali Peter reče: Človek! ne vém, kaj praviš. In precej, ko je še govoril, zapoje petelin. 61 In obrnivši se Gospod, pogleda na Petra; in spomene se Peter besede Gospodove, kakor mu je bil rekel: Predno bo petelin zapel, zatajil me boš trikrat. 62 In Peter izide ven, in razjoka se britko. 63 In možjé, kteri so držali Jezusa, zasmehovali so ga in bíli. 64 In zakrivši ga, bíli so ga po obrazu, in vpraševali so ga, govoreč: Prerokuj, kdo te je udaril? 65 In drugega veliko so preklinjajoč govorili zoper njega. 66 In ko napoči jutro, zberó se starešine ljudstva, in véliki duhovni in pismarji, in odpeljejo ga v sodišče svoje, govoreč: Če si ti Kristus? povéj nam. 67 Pa jim rečé; Če vam povem, nikakor ne boste verovali; 68 A če tudi vprašam, ne boste mi odgovorili, in tudi izpustili me ne boste. 69 Odslej bo sin človečji sedel na desnici moči Božje. 70 Pa rekó vsi: Ti si torej sin Božji? On jim pa reče: Vi pravite, da jaz sem. 71 A oni rekó: Kaj nam je še treba prič? saj smo sami slišali iz ust njegovih.