< Luka 18 >
1 Pravil jim je pa tudi priliko, kako je treba vsegdar moliti, in ne naveličati se,
2 Govoreč: Bil je v nekem mestu en sodnik, kteri se ni bal Boga, in se ni sramoval ljudî.
3 Bila je pa v tem mestu neka vdova, in hodila je k njemu, govoreč: Maščuj me nad zopernikom mojim!
4 In dolgo časa ni hotel; po tem pa reče sam s seboj: Če se tudi Boga ne bojim, in se ne sramujem ljudî:
5 Vendar za to, ker mi nadlego dela ta vdova, maščeval jo bom, da naposled ne pride in me ogluší.
6 Pa reče Gospod: Slišite, kaj pravi nepravični sodnik!
7 Bog pa, ali ne bo maščeval izvoljencev svojih, kteri vpijejo k njemu dan in noč, ako ravno jim odlaša?
8 Pravim vam, da jih bo kmalu maščeval. Ali sin človečji, kedar pride, našel li bo vero na zemlji?
9 Pové pa tudi nekterim, kteri so va-se zaupali, da so pravični, a druge so zaničevali, to priliko:
10 Dva človeka sta šla gor v tempelj molit; eden je bil Farizej, a drugi mitar.
11 Farizej se vstopi, in molil je sam s seboj to: Bog, zahvaljujem ti, da nisem kakor drugi ljudjé: razbojniki, krivičniki, prešestniki, ali kakor ta-le mitar.
12 Postim se dvakrat na teden, desetino dajem od vsega, kar imam.
13 A mitar je od daleč stal, in še očî ni hotel povzdigniti na nebo, nego trkal je na prsi svoje, govoreč: Bog, milostljiv mi bodi grešniku!
14 Pravim vam: Ta je sešel opravičen na dom svoj, a ne on. Kajti vsak, kdor se povišuje, ponižal se bo; a kdor se ponižuje, povišal se bo.
15 Donašali so pa k njemu tudi otročiče, da bi se jih dotikal; videč pa to učenci njegovi, zapreté jim.
16 A Jezus jih pokliče, in reče: Pustite otročiče, naj dohajajo k meni in ne branite jim! kajti teh je kraljestvo Božje.
17 Resnično vam pravim: Kdorkoli ne sprejme kraljestva Božjega kakor otrok, ne bo prišel va-nj.
18 In vpraša ga en starešina, govoreč: Učenik dobri, kaj naj storim, da zadobóm večno življenje? (aiōnios )
19 Jezus mu pa reče: Kaj me imenuješ dobrega? Nikdor ni dober, razen eden, Bog.
20 Zapovedi znaš: Ne prešestvuj; ne ubijaj; ne kradi; ne pričaj po krivem; spoštúj Očeta svojega in mater svojo.
21 On pa reče: Vse to sem izpolnil od mladosti svoje.
22 Slišavši pa to Jezus, reče mu: Enega ti je še treba: prodaj vse, kar imaš, in razdaj ubogim, in imel boš zaklad na nebu; ter pridi, pojdi za menoj.
23 On pa, slišavši to, postane zeló žalosten; kajti bil je silno bogat.
24 Videvši ga pa Jezus, da je zeló žalosten postal, reče: Kako težko bodo, kteri imajo bogastvo, prišli v kraljestvo Božje!
25 Laže je namreč priti kameli skozi igleno ušesce, nogo bogatemu vniti v kraljestvo Božje.
26 Pa rekó, kteri so to slišali: In kdo se more zveličati?
27 On pa reče: Kar je pri ljudéh nemogoče, mogoče je pri Bogu.
28 A Peter reče: Glej, mi smo zapustili vse, in šli smo za teboj.
29 On jim pa reče: Resnično vam pravim, da ni nikogar, kteri je zapustil dom, ali roditelje, ali brata, ali ženo, ali otroke, za voljo kraljestva Božjega:
30 Da ne bi prejel veliko več v tem času, a na drugem svetu večnega življenja. (aiōn , aiōnios )
31 Vzemši pa dvanajstere, reče jim: Glej, v Jeruzalem, gremo, in dopolnilo se bo vse kar so preroki napisali za sina človečjega.
32 Izročili ga bodo namreč poganom, in zasmehovali ga bodo in zasramovali, in pljuvali na-nj;
33 In bičali ga bodo, in po tem umorili; a tretji dan bo vstal.
34 In oni niso ničesar od tega umeli, in bila je ta beseda skrita pred njimi, in niso vedeli, kaj jim se je pravilo.
35 Zgodí se pa, ko se je bližal Jerihi, sedel je en slepec kraj poti.
36 In slišavši ljudstvo, da gre mimo, vpraševal je, kaj bi to bilo.
37 In povedó mu: Jezus Nazarečan gre mimo.
38 Pa zavpije, govoreč: Jezus, sin Davidov, usmili se me?
39 In kteri so mimo šli, pretili so mu, naj umolkne; on je pa še bolj kričal: Sin Davidov, usmili se me!
40 Ustavivši se pa Jezus, ukaže, naj ga pripeljejo k njemu; in ko se približa, vpraša ga.
41 Govoreč: Kaj hočeš, naj ti storím? On pa reče: Gospod, da spregledam.
42 In Jezus mu reče: Spreglej! vera tvoja ti je pomogla.
43 In precej je spregledal, in šel je za njim, hvaleč Boga; in vse ljudstvo, ko je to videlo, dalo je Bogu hvalo.
