Luka 17

1 Reče pa učencem svojim: Ni mogoče, da pohujšanja ne bi prišla; ali gorjé tistemu, po kterem prihajajo. 2 Bolje bi mu bilo, da bi mu se obesil kamen mlinski na vrat, ter bi bil vržen v morje, nego da enega teh malih pohujša. 3 Varujte se! Če se pregreší brat tvoj zoper tebe, popreti mu; in če se spokorí, odpusti mu. 4 In če se pregreší sedemkrat na dan zoper tebe, pa se sedemkrat na dan obrne do tebe, govoreč: Kesam se! odpusti mu. 5 Pa rekó aposteljni Gospodu: Priloži nam vere! 6 Gospod pa reče: Ako bi imeli vere, kolikoršno je zrno gorušično, in bi rekli tej murvi: Izderi se, in vsádi se v morje! in poslušala bi vas. 7 Kdo izmed vas ima pa hlapca, kteri orje in pase, da bi mu, kedar pride s polja, precej rekel: Pojdi, počij? 8 Ne poreče li mu marveč: Pripravi, kar bom večerjal, in opaši se in strezi mi, dokler se ne najém in napijem; a potem jej in pij ti? 9 Ali bo mar zahvalil temu hlapcu, da je storil, kar mu se je bilo ukazalo? Ne verujem. 10 Tako tudi vi, kedar storite, kar vam je ukazano, recite: Nepotrebni hlapci smo; kajti storili smo, kar smo bili dolžni storiti. 11 In zgodí se, ko je šel v Jeruzalem, da je hodil med Samarijo in Galilejo. 12 In ko vnide v neko vas, sreča ga deset gobavih móž, kteri so stali od daleč. 13 In ti povzdignejo glas, govoreč: Jezus, učenik, usmili se nas! 14 In ugledavši jih, reče jim: Pojdite, pokažite se duhovnom! In zgodí se, ko so šli, očistijo se. 15 Eden pa izmed njih, videvši, da je ozdravel, vrne se, hvaleč Boga z močnim glasom; 16 In pade na obraz pred noge njegove, in zahvali mu; in ta je bil Samarijan. 17 Odgovarjajoč pa Jezus, reče: Ali se jih ni deset očistilo? Onih devet pa, kje so? 18 Ali se ni našel, kteri bi se vrnil, da bi dal Bogu hvalo, razen ta tujec? 19 In reče mu: Vstani, pojdi! vera tvoja ti je pomogla. 20 Vprašan pa od Farizejev, kedaj bo prišlo kraljestvo Božje, odgovorí jim, in reče: Kraljestvo Božje ne bo prišlo s svetlostjo. 21 Tudi ne porekó: Glej, tu je! ali: Glej, tam je! Kajti glej, kraljestvo Božje je notri v vas. 22 Reče pa učencem: Prišli bodo dnevi, ko boste želeli enega od dnî sinú človečjega videti, in ne boste videli. 23 In porekó vam: Glej, tu je! ali: Glej, tam je! Ne izidite, in tudi ne sledite ne! 24 Kajti kakor blisk, kteri šine in se svetli iz enega kraja pod nebom do drugega kraja pod nebom, tako bo tudi sin človečji v dan svoj. 25 Ali poprej mu je treba veliko pretrpeti, in zavrženemu biti od tega rodú. 26 In kakor je bilo v dnéh Noeta, tako bo tudi v dnéh sinu človečjega. 27 Jedli so, pili so, ženili so se, možile so se, noter do dné, ko je stopil Noe v barko, ter je prišel potop in vse pogubil. 28 Enako tudi, kakor je bilo v dnéh Lota; jedli so, pili so, kupovali so, prodajali so, sadili so, zidali so; 29 Ali tisti dan, ko je izšel Lot iz Sodome, udaril je ogenj in žveplo z neba, in pogubil je vse. 30 Ravno tako bo tisti dan, ko se bo sin človečji razodel. 31 Tisti dan, kdor bo na strehi, a pohištvo njegovo v hiši, ne stopa naj dol, da ga vzeme; in kdor bo na polji, naj se ravno tako ne ozira na to, kar je zadej. 32 Spominjajte se žene Lotove! 33 Kdor bo gledal dušo svojo ohraniti, izgubil jo bo; a kdor jo bo izgubil, oživil jo bo. 34 Pravim vam: Tisto noč bosta dva na enej postelji: eden se bo vzel, a drugi pustil. 35 Dve boste mleli vkupej: ena se bo vzela, a druga pustila. 36 Dva bosta na njivi: eden se bo vzel, a drugi pustil. 37 In odgovarjajoč, rekó mu: Kje, Gospod? A on jim reče: Kjer je truplo, tam se bodo zbirali orli.