Luka 17
1 Reče pa učencem svojim: Ni mogoče, da pohujšanja ne bi prišla; ali gorjé tistemu, po kterem prihajajo.
Pea toki pehē ʻe ia ki he kau ākonga, “ʻE ʻikai mafai ke taʻofi ʻae hoko ʻoe ngaahi fakahala: ka ʻe malaʻia ia ʻoku hoko mei ai ia!”
2 Bolje bi mu bilo, da bi mu se obesil kamen mlinski na vrat, ter bi bil vržen v morje, nego da enega teh malih pohujša.
ʻOku lelei kiate ia ʻoka ne taupungaʻi ʻaki ia ʻae maka momosi ʻi hono kia, pea lī ki he moana, ʻi heʻene fakahalaʻi ha tokotaha ʻiate kinautolu ni ʻoku siʻi.
3 Varujte se! Če se pregreší brat tvoj zoper tebe, popreti mu; in če se spokorí, odpusti mu.
Mou vakai kiate kimoutolu: “Kapau ʻe fai angahala kiate koe ʻe ho kāinga, valoki ia; pea kapau ʻe fakatomala, fakamolemole ia.
4 In če se pregreší sedemkrat na dan zoper tebe, pa se sedemkrat na dan obrne do tebe, govoreč: Kesam se! odpusti mu.
Pea kapau ʻe fai angahala ʻe ia kiate koe ʻo liunga fitu ʻi ha ʻaho, kae tafoki ia kiate koe ʻo liunga fitu ʻi ha ʻaho, mo pehē ʻe ia, ‘ʻOku ou fakatomala;’ ke ke fakamolemole ia.”
5 Pa rekó aposteljni Gospodu: Priloži nam vere!
Pea pehē ʻe he kau ʻaposetolo ki he ʻEiki, “Fakalahi ʻemau tui.”
6 Gospod pa reče: Ako bi imeli vere, kolikoršno je zrno gorušično, in bi rekli tej murvi: Izderi se, in vsádi se v morje! in poslušala bi vas.
Pea pehē ʻe he ʻEiki, “Ka ne mou maʻu ʻae tui ke tatau mo e foʻi tengaʻi musita, te mou lea ki he ʻakau ko e sukamino ni, ‘Ke mataʻaki fuʻu hake koe, pea tō koe ʻi he tahi;’ pea ʻe talangofua ia kiate kimoutolu.
7 Kdo izmed vas ima pa hlapca, kteri orje in pase, da bi mu, kedar pride s polja, precej rekel: Pojdi, počij?
Ka ko hai ʻiate kimoutolu ʻoku ai ʻene tamaioʻeiki, ʻoku keli pe tauhimanu, ʻe pehē leva ki ai, ʻoka haʻu ia mei he ngoue, ‘Haʻu koe ʻo nofo hifo ke kai?’
8 Ne poreče li mu marveč: Pripravi, kar bom večerjal, in opaši se in strezi mi, dokler se ne najém in napijem; a potem jej in pij ti?
Kae ʻikai pehē muʻa ki ai, ‘Teuteu haku ʻohomohe, pea ke nonoʻo koe, ʻo tauhi au, kaeʻoua ke u kai mo inu; pea hili ia te ke toki kai koe mo inu?’
9 Ali bo mar zahvalil temu hlapcu, da je storil, kar mu se je bilo ukazalo? Ne verujem.
ʻOku fakafetaʻi ʻe ia ki he tamaioʻeiki ko ia, koeʻuhi ko ʻene fai ʻae ngaahi meʻa kuo fekau kiate ia? ʻOku ou pehē ʻoku ʻikai.
10 Tako tudi vi, kedar storite, kar vam je ukazano, recite: Nepotrebni hlapci smo; kajti storili smo, kar smo bili dolžni storiti.
Pea ke pehē foki ʻakimoutolu, ʻoka ʻosi hono fai ʻoe meʻa kotoa pē kuo fekau kiate kimoutolu, mou pehē, ‘Ko e kau tamaioʻeiki taʻeʻaonga ʻakimautolu: kuo mau fai ʻaia naʻe totonu pe ke mau fai.’”
11 In zgodí se, ko je šel v Jeruzalem, da je hodil med Samarijo in Galilejo.
Pea pehē, ʻi heʻene ʻalu ki Selūsalema, naʻe fononga atu ia ʻi Samēlia mo Kāleli.
12 In ko vnide v neko vas, sreča ga deset gobavih móž, kteri so stali od daleč.
Pea ʻi heʻene hū ki he potu kakai ʻe taha, naʻe fakafetaulaki kiate ia ʻae kau tangata kilia ʻe toko hongofulu, pea nau tutuʻu mamaʻo atu:
13 In ti povzdignejo glas, govoreč: Jezus, učenik, usmili se nas!
Pea naʻa nau kalanga leʻo lahi, ʻo pehē, “Sisu, ʻEiki, ke ke ʻaloʻofa mai kiate kimautolu.”
14 In ugledavši jih, reče jim: Pojdite, pokažite se duhovnom! In zgodí se, ko so šli, očistijo se.
Pea ʻi heʻene mamata, naʻa ne pehē kiate kinautolu, “Mou ō, ʻo fakahā ʻakimoutolu ki he kau taulaʻeiki.” Pea pehē, ʻi heʻenau ʻalu naʻe fakamaʻa ʻakinautolu.
15 Eden pa izmed njih, videvši, da je ozdravel, vrne se, hvaleč Boga z močnim glasom;
Pea naʻe foki mai honau tokotaha, ʻi heʻene mamata kuo fakamoʻui ia, ʻo ne fakamālō ʻaki ʻae leʻo lahi ki he ʻOtua,
16 In pade na obraz pred noge njegove, in zahvali mu; in ta je bil Samarijan.
ʻO fakafoʻohifo ia ki hono vaʻe, ʻi he fakafetaʻi kiate ia: ka ko e Samēlia ia.
17 Odgovarjajoč pa Jezus, reče: Ali se jih ni deset očistilo? Onih devet pa, kje so?
Pea lea ʻa Sisu, ʻo pehēange, “ʻIkai naʻe fakamaʻa ʻae toko hongofulu? Ka kofaʻā ʻae toko hiva?
18 Ali se ni našel, kteri bi se vrnil, da bi dal Bogu hvalo, razen ta tujec?
ʻOku ʻikai ʻiloa ke foki mai ha taha ke fakamālō ki he ʻOtua, ka ko e muli ni pe.”
19 In reče mu: Vstani, pojdi! vera tvoja ti je pomogla.
Pea ne pehē kiate ia, “Tuʻu hake, pea ke ʻalu: kuo fakamoʻui koe ʻe hoʻo tui.”
20 Vprašan pa od Farizejev, kedaj bo prišlo kraljestvo Božje, odgovorí jim, in reče: Kraljestvo Božje ne bo prišlo s svetlostjo.
Pea ʻi he ʻeke ʻae kau Fālesi kiate ia, pe ʻe hoko ʻafē ʻae puleʻanga ʻoe ʻOtua, naʻe leaange ʻe ia kiate kinautolu, ʻo pehē, “ʻOku ʻikai hoko ʻae puleʻanga ʻoe ʻOtua mo e fakaongongoa[ki ai]:
21 Tudi ne porekó: Glej, tu je! ali: Glej, tam je! Kajti glej, kraljestvo Božje je notri v vas.
Pea ʻe ʻikai te nau pehē, ‘Vakai heni!’ pe, ‘Vakai hena!’ He ko eni, ʻoku ʻiate kimoutolu ʻae puleʻanga ʻoe ʻOtua.”
22 Reče pa učencem: Prišli bodo dnevi, ko boste želeli enega od dnî sinú človečjega videti, in ne boste videli.
Pea pehē ʻe ia ki he kau ākonga, “ʻE hoko mai ʻae ngaahi ʻaho, te mou holi ai ke mamata ki ha ʻaho ʻe taha ʻoe Foha ʻoe tangata, ka ʻe ʻikai te mou mamata ki ai.
23 In porekó vam: Glej, tu je! ali: Glej, tam je! Ne izidite, in tudi ne sledite ne!
Pea ka nau ka pehē kiate kimoutolu, ‘Vakai heni;’ pe, ‘Vakai hena:’ ʻoua naʻa ʻalu atu, pe muimui ki ai.
24 Kajti kakor blisk, kteri šine in se svetli iz enega kraja pod nebom do drugega kraja pod nebom, tako bo tudi sin človečji v dan svoj.
He ʻoku hangē ko e ʻasi mai ʻae ʻuhila mei he potu langi ʻe taha, pea ulo ʻo aʻu ki he potu langi ʻe taha, ʻe pehē foki ʻae Foha ʻoe tangata ʻi hono ʻaho.
25 Ali poprej mu je treba veliko pretrpeti, in zavrženemu biti od tega rodú.
Ka ʻe tomuʻa kātaki ʻe ia ʻae ngaahi meʻa lahi, pea ʻe liʻaki ia ʻe he toʻutangata ni.
26 In kakor je bilo v dnéh Noeta, tako bo tudi v dnéh sinu človečjega.
Pea hangē ko e fai ʻi he ngaahi ʻaho ʻo Noa, ʻe pehē foki ʻi he ngaahi ʻaho ʻoe Foha ʻoe tangata.
27 Jedli so, pili so, ženili so se, možile so se, noter do dné, ko je stopil Noe v barko, ter je prišel potop in vse pogubil.
Naʻa nau kai, mo inu, naʻa nau mali uaifi, pea foaki ke mali, ʻo aʻu ki he ʻaho naʻe hū ai ʻa Noa ki he vaka, pea ʻoho mai ʻae vai, ʻo fakaʻauha ʻakinautolu kotoa pē.
28 Enako tudi, kakor je bilo v dnéh Lota; jedli so, pili so, kupovali so, prodajali so, sadili so, zidali so;
Pea hangē foki ko e fai ʻi he ngaahi ʻaho ʻo Lote, naʻa nau kai, mo inu, naʻa nau fefakatauʻaki, naʻa nau tō ngoue, pea nau langa fale;
29 Ali tisti dan, ko je izšel Lot iz Sodome, udaril je ogenj in žveplo z neba, in pogubil je vse.
Ka ʻi he ʻaho ko ia naʻe ʻalu atu ai ʻa Lote ʻi Sotoma, naʻe ʻuha afi mo e maka vela mei he langi, ʻo fakaʻauha ʻakinautolu kotoa pē.
30 Ravno tako bo tisti dan, ko se bo sin človečji razodel.
ʻE pehē pe foki ʻi he ʻaho ʻe fakahā ai ʻae Foha ʻoe tangata.
31 Tisti dan, kdor bo na strehi, a pohištvo njegovo v hiši, ne stopa naj dol, da ga vzeme; in kdor bo na polji, naj se ravno tako ne ozira na to, kar je zadej.
“Pea ko ia ia ʻe ʻi he tuʻa fale ʻi he ʻaho ko ia, ka ʻoku ʻi loto fale ʻene meʻa, ke ʻoua naʻa ʻalu hifo ia ko hono ʻave: pea ko ia ʻe ʻi he ngoue, ke ʻoua foki naʻa liu mai.
32 Spominjajte se žene Lotove!
Manatuʻi ʻae uaifi ʻo Lote.
33 Kdor bo gledal dušo svojo ohraniti, izgubil jo bo; a kdor jo bo izgubil, oživil jo bo.
Ko ia ia ʻe kalofaki ʻene moʻui, ʻe mole ia ʻiate ia; ka ko ia ia ʻe tuku[ʻene moʻui ]ʻe maʻu ʻe ia ia.
34 Pravim vam: Tisto noč bosta dva na enej postelji: eden se bo vzel, a drugi pustil.
ʻOku ou tala kiate kimoutolu, ʻI he pō ko ia ʻe ai ʻae tangata ʻe toko ua ʻi he mohenga pe taha; ʻe ʻave ʻae tokotaha, ka ʻe tuku ʻae tokotaha.
35 Dve boste mleli vkupej: ena se bo vzela, a druga pustila.
ʻE fakataha ʻae fefine ʻe toko ua ʻo momosi; ʻe ʻave ʻae tokotaha, ka ʻe tuku ʻae tokotaha.
36 Dva bosta na njivi: eden se bo vzel, a drugi pustil.
ʻE ai ʻae tangata ʻe toko ua ʻi he ngoue ko e tokotaha ʻe ʻave, ka ʻe tuku ʻae tokotaha.”
37 In odgovarjajoč, rekó mu: Kje, Gospod? A on jim reče: Kjer je truplo, tam se bodo zbirali orli.
Pea naʻa nau leaange, ʻo pehē kiate ia, “ʻEiki, kofaʻā ia?” Pea pehē ʻe ia kiate kinautolu, “ʻIlonga ʻae potu ʻe ʻi ai ʻae ʻangaʻanga, ʻe kātoa ki ai ʻae fanga ʻikale.”
