< Luka 15 >

1 Približevali so se pa k njemu vsi mitarji in grešniki, da bi ga poslušali. 2 In godrnjali so Farizeji in pismarji, govoreč: Ta sprejema grešnike, in ž njimi jé. 3 A on jim pové to-le priliko, govoreč: 4 Kdo izmed vas, imajoč sto ovác, če eno od njih izgubí, ne pustí devet in devetdeseterih v puščavi, pa gre za izgubljeno, da jo najde? 5 In ko jo najde, zadene jo vesel na rame svoje, 6 In ko pride domú, skliče prijatelje in sosede, govoreč jim: Radujte se z menoj! kajti našel sem ovco svojo, ktera se je bila izgubila. 7 Pravim vam, da bo ravno tako radost na nebu za enega grešnika, kteri se spokori, veča, nego za devet in devetdeset pravičnih, kterim ni treba pokore. 8 Ali ktera žena, imajoč deset grošev, če izgubí en groš, ne prižge sveče, in ne pomete hiše, in ne išče skrbno, dokler ne najde? 9 In ko najde, skliče prijateljico in sosedinje, govoreč: Radujte se z menoj! kajti našla sem groš, kterega sem bila izgubila. 10 Tako, pravim vam, da je tudi radost pred angelji Božjimi za enega grešnika, kteri se spokorí. 11 In reče: Neki človek je imel dva sina. 12 Pa reče mlajši od nju očetu: Oče, daj mi del premoženja, kteri mi pripada. In razdelí jima premoženje. 13 In črez nekoliko dnî zbere mlajši sin vse, in odpotuje v daljno deželo: in tu raztrosi vse premoženje, živeč samopašno. 14 In ko je bil vse potratil, nastane huda lakota po tej deželi, in on začne stradati. 15 In odide, in pridruži se enemu od meščanov te dežele; in ta ga pošlje na polje svoje svinje past. 16 In hrepenel je, da bi napolnil trebuh svoj z rožiči, ktere so jedle svinje; ali nikdor mu jih ni podajal. 17 A ko pride k sebi, reče: Koliko najemnikov očeta mojega ima obilno kruha, a jaz lakote pogibam! 18 Vstal bom, šel bom k očetu svojemu, in rekel mu bom: Oče, pregrešil sem se zoper nebo in pred teboj! 19 In nisem več vreden, da bi se sin tvoj imenoval; naredi me za enega najemnikov svojih. 20 In vstavši, odide k očetu svojemu. A ko je še daleč bil, ugleda ga oče njegov; in užali mu se, ter poletí, in oklene se vratú njegovega, in poljubi ga. 21 A sin mu reče: Oče, pregrešil sem se zoper nebo in pred teboj, in nisem več vreden, da bi se sin tvoj imenoval! 22 Pa reče oče hlapcem svojim: Prinesite najlepšo suknjo, in oblecite ga, in podajte mu prstan na roko, in obutalo na noge; 23 In pripeljite tele pitano, in zakoljite ga; in jedoč, veselili se bomo: 24 Kajti ta sin moj je bil mrtev, in oživel je; in izgubljen je bil, in našel se je. In začnó se veseliti. 25 A stariji sin njegov je bil na polji; in ko se gredoč približa hiši, zasliši petje in vrisk, 26 In poklicavši enega od hlapcev, vpraša, kaj bi to bilo. 27 On mu pa reče: Brat tvoj je prišel; in zaklal je oče tvoj tele pitano, da ga je zdravega sprejel. 28 A on se ujezí, in ni hotel vniti. Tedaj izide oče njegov, ter ga je prosil. 29 On pa odgovarjajoč, reče očetu: Glej, toliko let ti služim, in nikoli nisem prelomil zapovedi tvoje, in meni nisi dal nikoli kozliča, da bi se s prijatelji svojimi razveselil. 30 Ko je pa prišel ta sin tvoj, kteri je premoženje tvoje s kurbami zažrl, zaklal si mu tele pitano. 31 On mu pa reče: Sin, ti si vsegdar z menoj, in vse moje je tvoje. 32 Treba pa se je bilo veseliti in radovati, ker je bil ta brat mrtev, in oživel je; in izgubljen je bil, in našel se je.

< Luka 15 >