Luka 14

1 In zgodí se, ko vnide v hišo enega od starešin Farizejskih v soboto kruh jest, pa so oni na-nj pazili.

2 In glej, neki človek vodeničen je bil pred njim.

3 In odgovarjajoč Jezus, reče učenikom postave in Farizejem, govoreč: Ali se sme v soboto zdraviti?

4 Oni pa umolknejo. In prijemši ga, uzdravi ga in odpustí.

5 In odgovarjajoč jim, reče: Komu od vas bo padel osel ali vol v vodnjak in ga ne bo izvlekel na sobotni dan?

6 In niso mu mogli odgovoriti na to.

7 Pravil je pa povabljenim priliko, opazivši, kako izbirajo prve prostore, govoreč jim:

8 Kedar te kdo povabi na svatovščino, ne sédaj na prve prostore, da ne bi bil med tistimi, kteri so povabljeni od njega, kdo pošteniji od tebe,

9 In ne pride ta, kteri je tebe in njega povabil, in ti ne reče: Daj temu prostor! in ne boš tedaj s sramoto sédel na zadnji prostor.

10 Nego kedar si povabljen in prideš, sédi na zadnji prostor, da ti ta, kteri te je povabil, kedar pride, poreče: Prijatelj, pomakni se više! tedaj ti bo čast pred tistimi, kteri sedé s teboj.

11 Kajti vsak, kdor se povišuje, ponižal se bo; a kdor se ponižuje, povišal se bo.

12 Pravil je pa tudi temu, kteri ga je bil povabil: Kedar napraviš obed ali pojedinjo, ne vabi prijateljev svojih, ne bratov svojih, ne sorodnikov svojih, ne sosedov bogatih: da te ne bi tudi oni povabili, in ti se ne bi vrnilo.

13 Nego, kedar napraviš gostijo, povabi siromake, polomljene, hrome, slepce:

14 In blagor ti, da ti nimajo s čim povrniti! povrnilo ti se bo namreč o vstajanji pravičnih.

15 Slišavši pa to nekdo od téh, kteri so ž njim sedeli za mizo, reče mu: Blagor mu, kdor bo v kraljestvu Božjem jedel kruh!

16 On mu pa reče: Neki človek je napravil pojedinjo; in povabil jih je veliko.

17 In poslal je hlapca svojega v čas pojedinje, naj reče povabljencem: Pridite, ker je uže vse pripravljeno!

18 In začnó se vsi h krati izgovarjati. Prvi mu reče: Njivo sem kupil, in silno mi je treba, da izidem in jo ogledam, prosim te, izgovori me.

19 A drugi reč: Pet jarmov volov sem kupil, in grem jih izkušat; prosim te, izgovóri me.

20 Zopet drugi pa: Oženil sem se, in zato ne morem priti.

21 In ko ta hlapec pride, sporočí to gospodarju svojemu. Tedaj se gospodar razjezí, in reče hlapcu svojemu: Izidi naglo na razpotja in ulice mestne, in pripelji sêm siromake in polomljene in hrome in slepce.

22 In hlapec reče: Gospod, zgodilo se je, kakor si ukazal, in še je prostora.

23 Pa reče gospodar hlapcu: Pojdi na pota in med ograje, in prinudi, naj vnidejo, da se napolni hiša moja;

24 Kajti pravim vam, da ne bo nobeden onih móž, kteri so bili povabljeni, okusil pojedinje moje.

25 Shajalo se je pa veliko ljudstva; in obrnivši se, reče jim;

26 Če pride kdo k meni, pa ne sovraži očeta svojega in matere, in žene in otrók, in bratov in sester, in tudi lastne duše svoje, ne more moj učenec biti.

27 In kdor ne zadene križa svojega, in gre za menoj, ne more moj učenec biti.

28 Kdo namreč izmed vas, kedar hoče stolp zidati, ne bo proprej sédel in preračunil stroškov, če ima pač, da ga bo dozidal?

29 Da mu ne bi, ko bi postavil temelj, pa ne bi mogel dozidati, vsi, kteri bi to videli, jeli posmehovati se,

30 Govoreč: Ta človek je jel zidati, pa ni mogel dozidati!

31 Ali kteri kralj, kedar se gre z drugim kraljem vojskovat, ne bo sédel, in se poprej posvetoval, če se bo pač mogel z desetémi tisočmi srečati s tém, kteri gre z dvajsetémi tisočmi nad-nj?

32 In če ne, poslal bo, dokler je še ta daleč, poslance, ter bo prosil mirú.

33 Tako torej vsak izmed vas, kdor se ne odreče imenja svojega, ne more moj učenec biti.

34 Dobra je sol; če pa sol znorí, s čim se bo osolila?

35 Ne za v zemljo ne za v gnoj ni dobra; mečejo jo proč. Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!