< Luka 13 >
1 Bili so pa ravno ta čas tu nekteri, kteri so mu poročali za Galilejce, kterih kri je zmešal Pilat ž njih daritvami.
2 In odgovarjajoč Jezus, reče jim: Menite li, da so bili ti Galilejci najgrešniji od vseh Galilejcev, ker so to pretrpeli?
3 Ne! pravim vam; nego če se ne spokorite, poginili boste vsi tako.
4 Ali tistih osemnajst, na ktere je padel stolp Siloamski, in jih pobil: menite li, da so bili li največ krivi izmed vseh ljudî, kteri so prebivali v Jeruzalemu?
5 Ne! pravim vam: nego če se ne spokorite, poginili boste vsi tako.
6 Pravil jim je pa to priliko: Imel je nekdo smokvo vsajeno v vinogradu svojem; in prišel je iskat sadú na njej, in ni našel.
7 Ter reče vinogradniku: Glej, tri leta hodim iskat sadú na tej smokvi, in ne nahajam. Posekaj jo torej! čemu še zemljo kazí?
8 On pa odgovarjajoč, reče mu: Gospod, pustí jo še to leto, da jo okopljem, in z gnojem ospém,
9 Da li bo rodila sad; če pa ne, posekal jo boš potem.
10 A v enem shajališči je v soboto učil;
11 In glej, bila je tu žena, ktera je duha slabosti imela osemnajst let, in je bila sključena, ter se nikakor ni mogla po konci skloniti.
12 Ugledavši jo pa Jezus, pokliče, in reče jej: Žena, rešena si slabosti svoje!
13 In položí na njo roke: in pri tej priči je vstala, ter je hvalila Boga.
14 Odgovarjajoč pa starešina shajališča, jezeč se, da je Jezus v soboto uzdravil, reče ljudstvu: Šest dnî je, v kterih veljá delati; té torej hodite in se zdravite, ne pa sobotni dan.
15 Gospod mu pa odgovorí in reče: Hinavec! vsak od vas, ali ne bo odvezal v soboto svojega vola ali osla od jasli, in ga bo gnal napajat?
16 Te pa, hčeri Abrahamove, ktero je bil zvezal hudič, glej, osemnajst let, ali je ni bilo treba rešiti iz te vezí v sobotni dan?
17 In ko je to govoril, sramovali so se vsi, kteri so mu nasprotovali; in vse ljudstvo se je radovalo slavnim delom njegovim, ktera so se godila.
18 Pravil je pa: Komu je podobno kraljestvo Božje? in komu ga bom primeril?
19 Podobno je gorušičnemu zrnu, ktero je človek vzel in vrgel na vrt svoj; in zrastlo je, in postalo je veliko drevo, in tice nebeške so se nastanile po vejah njegovih.
20 In zopet reče: Komu bom primeril Kraljestvo Božje?
21 Podobno je kvasu, kterega je žena vzela in skrila v tri merice moke, dokler se vse ne skvasi.
22 In hodil je po mestih in vaséh, učeč, in potujoč v Jeruzalem.
23 Reče pa mu nekdo: Gospod! če je pač malo teh, kteri se bodo zveličali? On jim pa reče:
24 Podvizajte se, da vnidete skozi tesna vrata; kajti veliko, pravim vam, iskalo jih bo, da bi prišli noter, pa ne bodo mogli.
25 Kedar bo gospodar vstal, in bo zaprl vrata, in boste jeli zunej postajati, in na vrata trkati, govoreč: Gospod, Gospod, odpri nam! pa vam odgovarjajoč, poreče: Ne poznam vas, odkod ste.
26 Tedaj boste jeli praviti: Jedli smo pred teboj in pili, in po ulicah naših si učil.
27 Pa poreče: Pravim vam, ne poznam vas, odkod ste; odstopite od mene vsi, kteri delate krivice.
28 Tam bo jok in škripanje z zobmí, ko boste videli Abrahama in Izaka in Jakoba in vse preroke v kraljestvu Božjem, sebe pa izgnane ven.
29 In prišli bodo od vzhoda in zahoda, in od severja in juga, in sedli bodo za mizo v kraljestvu Božjem.
30 In glej, so pa zadnji, kteri bodo prvi; in prvi, kteri bodo zadnji.
31 Ravno ta dan pristopijo k njemu nekteri od Farizejev, veleč mu: Izidi in odidi odtod; kajti Herod te hoče ubiti.
32 Pa jim reče: Pojdite, povejte temu lisjaku: Glej, izganjal bom hudiče, in uzdravljal bom danes in jutri, a tretji dan bom končal.
33 Ali danes in jutri in pojutranjem moram iti: ker ni mogoče preroku umreti zunej Jeruzalema.
34 Jeruzalem, Jeruzalem, kteri ubijaš preroke in kamenjuješ té, kteri so k tebi poslani! kolikrat sem hotel zbrati otroke tvoje, kakor koklja piščeta svoja pod peruti, in niste hoteli!
35 Glej, zapušča vam se dom vaš pust. Ali resnično vam pravim, da me ne boste videli, dokler ne pride, da porečete: Blagoslovljen, kteri gre v imenu Gospodovem!
