< Luka 10 >
1 Po tem pa izvoli Gospod še drugih sedemdeset, in pošlje jih po dva in dva pred obličjem svojim v vsako mesto in kraj, kamor je imel sam priti.
2 In pravil jim je: Žetve je sicer mnogo, ali delalcev malo; prosite torej gospodarja žetve, naj pošlje delalcev na žetev svojo.
3 Pojdite; glej, jaz vas pošiljam kakor jagnjeta sredi volkov.
4 Ne nosite mošnje, ne torbe, ne obutala; in nikogar na poti ne pozdravljajte.
5 V kterokoli pa hišo vnidete, naprej recite: Mir tej hiši!
6 In če bo tu sin mirú, ostal bo mir vaš na njem; če pa ne vrnil se bo k vam.
7 A v tej hiši prebivajte, in jejte in pijte, kar imajo; kajti vreden je delalec plačila svojega. Ne prehajajte iz hiše v hišo.
8 In v kterokoli mesto pridete, in vas sprejmó, jejte, kar vam postavijo,
9 In uzdravljajte bolnike, kteri so v njej, in pravite jim: Približalo se je k vam kraljestvo Božje.
10 A v kterokoli mesto pridete, in vas ne sprejmó, izidite na ulice njegove in recite:
11 Tudi prah, ki se nas je v mestu vašem prijel, otresamo vam; ali vedite to, da se je približalo k vam kraljestvo Božje.
12 Pravim vam pa, da bo Sodomljanom tisti dan laže, nego temu mestu.
13 Gorjé ti, Korazin! gorjé ti, Betsajda! kajti ko bi se bili v Tiru in Sidonu zgodili čudeži, kteri so se zgodili v vama, bila bi se davno, v žaklji in pepelu sedeč, spokorila.
14 Ali Tiru in Sidonu bo laže na sodbi, nego vama.
15 In ti, Kapernaum, ki si se do neba povzdignil, zagnan boš do pekla. (Hadēs )
16 Kdor posluša vas, posluša mene; in kdor se odreka vas, odreka se mene: a kdor se mene odreka, odreka se tega, kdor me je poslal.
17 Vrnejo pa se sedemdeseteri z radostjo, govoreč: Gospod, tudi hudiči so nam pokorni v imenu tvojem.
18 Pa jim reče: Videl sem satana, da je padel z neba kakor blisk.
19 Glej, dajem vam oblast stopati na kače in škorpijone, in vso silo vražjo: in nič vam ne bo škodovalo.
20 Ali temu se ne radujte, da so vam hudiči pokorni; radujte se pa marveč, da so imena vaša zapisana na nebesih.
21 V ta čas se oveselí Jezus v duhu, in reče: Zahvaljujem ti, oče, Gospodar neba in zemlje! da si to prikril modrim in razumnim, in si je razodel nedoraslim; dà, oče: ker tako je bila volja tvoja.
22 Vse mi je izročil oče moj; in nikdor ne vé, kdo je sin, razen oče, in kdo je oče, razen sin, in komurkoli če sin razodeti.
23 In obrnivši se k učencem posebej, reče: Blagor očém, ktere vidijo, kar vi vidite,
24 Kajti pravim vam, da je veliko prerokov in kraljev želelo videti, kar vi vidite, in niso videli; in slišati, kar vi slišite, in niso slišali.
25 In glej, učenik postave vstane, in izkušajoč ga, reče: Učenik, kaj naj storim, da zadobóm večno življenje? (aiōnios )
26 On mu pa reče: V zakonu kaj je pisano? kako bereš?
27 On pa odgovarjajoč, reče: "Ljubi Gospoda Boga svojega iz vsega srca svojega, in iz vse duše svoje, in iz vse močí svoje, in iz vse pameti svoje;" in: "a bližnjega svojega kakor samega sebe."
28 Pa mu reče: Prav si odgovoril; to delaj, in živel boš.
29 On pa, hoteč samega sebe opravičiti, reče Jezusu: Kdo pa je bližnji moj?
30 Odgovarjajoč pa Jezus, reče: En človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je med razbojnike padel, kteri so, ko so ga bili slekli in ranili, odšli, pustivši ga na pol mrtvega.
31 Po naključbi pa je šel neki duhoven po tej poti, in videvši ga prejde mimo.
32 Enako pa tudi Levit, ko je bil na tem mestu, pride, in videvši ga, prejde mimo.
33 Neki Samarijan pa, kteri je šel po poti, pride do njega; in ko ga ugleda, zasmili mu se.
34 In pristopivši, obveže mu rane, in vlije olja in vina; in posadivši ga na svoje kljuse, pripelje ga v gostilnico, in poskrbi za-nj.
35 Drugi dan pa, ko je odhajal, vzeme dva srebrnika iz mošnje, in dá krčmarju, in reče mu: Skrbi za-nj; in karkoli več boš potrošil, povrnil ti bom jaz, kedar se vrnem.
36 Kdo torej od teh tréh ti se zdí, da je bil bližnji temu, ki je padel med razbojnike?
37 On pa reče: Ta, kteri se ga je usmilil. Reče mu torej: Pojdi, tudi ti delaj enako.
38 Zgodí se pa, ko so šli, pa vnide on v eno vas; a neka žena po imenu Marta sprejme ga v hišo svojo.
39 In ta je imela sestro, ktera se je imenovala Marija, ktera je tudi sedeč pri nogah Jezusovih poslušala besedo njegovo.
40 A Marta si je dajala veliko opraviti s postrežbo; ter pristopi, in reče: Gospod, kaj ti ni mar, da me je sestra moja samo pustila, naj strežem? Reci jej torej, naj mi pomore.
41 Odgovarjajoč pa, reče jej Jezus: Marta! Marta! skrbiš in trudiš se za mnogo;
42 Ali le eno je potrebno. A Marija je dobri del izvolila, kteri jej se ne bo odvzel.
