< 1 Tesaloničanom 2 >
1 Kajti sami veste, bratje, naš prihod k vam, da ni bil prazen;
2 Nego, dasì smo trpeli prej in zasramovani bili, kakor veste v Filipih, govorili smo prostodušno v Bogu našem proti vam evangelj Božji v mnogem boji.
3 Kajti opomin naš ni iz zmotnjave, ne iz nečistosti, ne v zvijači;
4 Nego kakor nas je Bog za vredne spoznal izročiti nam evangelj, tako govorimo, ne da bi bili ljudém po volji, nego Bogu, ki presoja srca naša.
5 Kajti ne s prilizovanja besedo nismo se pečali nikdar, kakor veste, ne s pretvezo lakomnosti; Bog priča!
6 In od ljudî nismo slave iskali, ne od vas, ne od drugih, ko smo bili lahko imenitni, kakor aposteljni Kristusovi;
7 Nego bili smo rahli sredi vas, kakor pač dójka goji otroke svoje.
8 Tako hrepeneč po vas, bila nas je volja ne samo podati vam evangelj Božji, nego tudi duše svoje, ker ste nam postali ljubljeni.
9 Kajti spominjate se, bratje, truda našega in težave; ker noč in dan smo delali, da bi ne bili nadležni komu izmed vas, in oznanjali vam evangelj Božji;
10 Vi priče in Gospod Bog, kako sveti in pravični in brez krivice smo bili z vami verujočimi;
11 Kakor veste, kako smo slehernega izmed vas kakor oče otroke svoje opominjali, izpodbujali,
12 In rotili, da živite pristojno Bogu, ki vas kliče v svoje kraljestvo in slavo.
13 Zato se tudi mi zahvaljujemo Bogu neprestano, da ste prejemši od nas besedo Božjo oznanovano, sprejeli ne besede človeške, nego (kakor je resnično) besedo Božjo, katera tudi deluje v vas verujočih.
14 Kajti vi ste postali posnemalci, bratje, občin Božjih v Judeji v Kristusu Jezusu, ker ste tudi vi isto trpeli od lastnih rojakov, kakor tudi oni od Judov,
15 Kateri so tudi Gospoda Jezusa umorili, in lastne preroke, in nas pregnali, in kateri niso Bogu po volji in so vsem ljudém zoprni;
16 Kateri nam branijo govoriti poganom, da se rešijo, da vedno napolnijo grehe svoje. Prišla pa je nad nje jeza v njih konec.
17 Mi pa, bratje, osiroteni za vami za nekaj časa, po obličji ne po srci, prizadevali smo si tolikanj bolj videti obličje vaše v mnogem poželenji.
18 Zato smo hoteli priti k vam, jaz Pavel, enkrat in dvakrat, a branil nam je satan.
19 Kajti kdo je upanje naše, ali veselje, ali slave venec? Ali ne tudi vi, pred Gospodom našim Jezusom Kristusom o prihodu njegovem?
20 Kajti vi ste slava naša in veselje.
