1 Korinčanom 13

1 Ko bi človeške jezike govoril in angeljske, a ljubezni ne bi imel, bil bi brneča med zvenčeče cimbale.

2 In ko bi imel preroštvo in bi vedel vse skrivnosti in vse znanje, in ko bi imel vso vero tako, da bi gore prestavljal, a ljubezni ne bi imel, nič nisem.

3 In ko bi na koščke porazdajal vse, kar imam, in ko bi dal svoje telo, da se sežgem, a ljubezni ne bi imel, nič mi ne koristi.

4 Ljubezen je potrpljiva, dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, ljubezen se ne hvali, ne napihuje se;

5 Ne vede se nespodobno, ne išče svojega, ne togoti se, ne misli hudega;

6 Ne raduje se krivici, a raduje se resnici;

7 Vse pokriva, vse veruje, vse upa, vse prenaša.

8 Ljubezen nikoli ne prestaja, a bodi si preroštva, nehala bodo; bodisi jeziki, umolknili bodo; bodi si znanje, nehalo bo.

9 Kajti nekoliko poznamo in nekoliko prerokujemo.

10 Kedar pa pride, kar je popolno, tedaj bo to nekoliko nehalo.

11 Ko sem bil otrok, kakor otrok sem govoril, kakor otrok sem mislil, kakor otrok sem razsojal, ko sem pa mož postal, opustil sem stvari otročje.

12 Kajti sedaj vidimo še skozi zrcalo v uganjki, ta krat pa bomo z licem v lice; sedaj še poznam nekoliko, ta krat pa bom spoznal, kakor sem bil tudi jaz spoznan.

13 Sedaj pa ostaja vera, upanje, ljubezen, to troje; naj veča od njih pa je ljubezen.