< Rimljanom 9 >

1 Govorim resnico v Kristusu, ne lažem, prav tako mi moja vest pričuje v Svetem Duhu, 2 da imam v svojem srcu veliko potrtost in nenehno bridkost. 3 Kajti lahko bi si želel, da bi bil jaz sam preklet pred Kristusom za svoje brate, moje sorodnike glede na meso; 4 ki so Izraelci, ki jim pripada posvojitev in slava in zaveze in dajanje postave in bogoslužje in obljube; 5 katerih so očetje in iz katerih je, glede na meso, prišel Kristus, ki je čez vse, Bog, blagoslovljen na veke. Amen. (aiōn g165) 6 Ne, kakor da Božja beseda ne učinkuje. Kajti niso vsi Izraelci, ki so iz Izraela; 7 niti zato, ker so Abrahamovi potomci, niso vsi otroci, temveč: ›Po Izaku se bo imenovalo tvoje seme.‹ 8 To se pravi: »Tisti, ki so meseni otroci, tisti niso Božji otroci, temveč so za potomstvo šteti otroci obljube.« 9 Kajti to je beseda obljube: ›Ob tem času bom prišel in Sara bo imela sina.‹ 10 Pa ne samo to; temveč, ko je tudi Rebeka spočela po enem, celó po našem očetu Izaku 11 (kajti otroka se še nista rodila niti nista naredila ničesar dobrega ali zlega, da lahko ostane Božji namen glede na izvolitev, ne iz del, temveč iz njega, ki kliče), 12 ji je bilo rečeno: ›Starejši bo služil mlajšemu.‹ 13 Kakor je pisano: ›Jakoba sem ljubil, toda Ezava sem sovražil.‹ 14 Kaj bomo torej rekli? Ali je pri Bogu nepravičnost? Bog ne daj. 15 Kajti Mojzesu je rekel: ›Usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti in sočutje bom imel, do kogar hočem imeti sočutje.‹ 16 Torej potem to ni od tistega, ki hoče niti od tistega, ki teče, temveč od Boga, ki izkazuje usmiljenje. 17 Kajti pismo pravi faraonu: ›Celo za ta isti namen sem te dvignil, da lahko na tebi pokažem svojo moč in da se bo moje ime lahko razglasilo po vsej celotni zemlji.‹ 18 Torej se usmili, kogar se hoče usmiliti in kogar hoče, tega zakrkne. 19 Torej mi boš rekel: »Zakaj še najde krivdo? Kajti kdo se je uprl njegovi volji?« 20 Ne, vendar, oh človek, kdo si ti, ki nasprotuješ Bogu? Ali bo oblikovana stvar rekla tistemu, ki jo je ustvaril: »Zakaj si me naredil takšno?« 21 Mar nima lončar moči nad ilom, da iz iste grude naredi eno posodo v čast, drugo pa v nečast? 22 Kaj pa, če je Bog, voljan pokazati svoj bes in pokazati svojo moč, z veliko potrpežljivosti prenašal posode besa, primerne za uničenje, 23 in da bi lahko dal spoznati bogastva svoje slave na posodah usmiljenja, ki jih je vnaprej pripravil za slavo, 24 celó nas, ki nas je poklical, ne samo izmed Judov, temveč tudi izmed poganov? 25 Kakor tudi pravi v Ozeju: ›Ljudi, ki niso bili moji, bom imenoval moji ljudje; in njo, ki ni bila ljubljena, ljubljeno.‹ 26 In zgodilo se bo, da na kraju, kjer jim je bilo rečeno: ›Vi niste moji ljudje, ‹ tam bodo imenovani otroci živega Boga. 27 Tudi Izaija kliče glede Izraela: ›Četudi bo število Izraelovih otrok kakor morskega peska, bo rešen ostanek; ‹ 28 kajti dokončal bo delo in ga nenadoma prekinil v pravičnosti; ker bo Gospod na zemlji hitro opravil svoje delo. 29 In kakor je prej rekel Izaija: ›Razen če nam Gospod nad vojskami ne bi pustil semena, bi bili kakor Sódoma in bi posnemali Gomóro.‹ 30 Kaj bomo potem rekli? Da so se pogani, ki si niso prizadevali za pravičnost, dokopali do pravičnosti, celó pravičnosti, ki je iz vere. 31 Toda Izrael, ki si je prizadeval za postavo pravičnosti, se ni dokopal do postave pravičnosti. 32 Zakaj? Ker tega niso iskali po veri, temveč kakor bi bilo to po delih postave. Kajti spotaknili so se ob tisti kamen spotike, 33 kakor je pisano: ›Glej, na Sionu položim kamen spotike in skalo pohujšanja; in kdorkoli veruje vanj, ne bo osramočen.‹

< Rimljanom 9 >