Rimljanom 4

1 Kaj bomo torej rekli, da je našel Abraham, naš oče, kar se nanaša na meso?

2 Kajti če bi bil Abraham opravičen po delih, bi se imel s čim ponašati; toda ne pred Bogom.

3 Kajti kaj pravi pismo? Abraham je verjel Bogu in to mu je bilo šteto za pravičnost.

4 Torej tistemu, ki dela, nagrada ni šteta po milosti, temveč po dolgu.

5 Toda tistemu, ki ne dela, temveč veruje v tistega, ki opravičuje brezbožnega, je njegova vera šteta za pravičnost.

6 Celo kakor tudi David opisuje blaženost človeka, ki mu Bog pripisuje pravičnost brez del,

7 rekoč: ›Blagoslovljeni so tisti, katerih krivičnosti so odpuščene in katerih grehi so pokriti.

8 Blagoslovljen je človek, ki mu Gospod ne bo pripisal greha.‹

9 Prihaja potem ta blaženost samo na obrezo ali tudi na neobrezo? Kajti pravimo, da je bila vera Abrahamu šteta za pravičnost.

10 Kako je bila potem šteta? Ko je bil v obrezi ali v neobrezi? Ne v obrezi, temveč [ko je bil] v neobrezi.

11 In ko je bil še neobrezan, je prejel znamenje obreze, pečat pravičnosti vere, ki jo je imel, da bi bil lahko oče vseh teh, ki verujejo, čeprav niso obrezani, da bi bila lahko tudi njim pripisana pravičnost;

12 in oče obrezanih, teh, ki niso samo iz obreze, temveč ki tudi hodijo po stopinjah tiste vere našega očeta Abrahama, ki jo je imel, ko je bil še neobrezan.

13 Kajti obljuba, da naj bi bil dedič sveta, ni bila [dana] Abrahamu ali njegovemu semenu preko postave, temveč preko pravičnosti iz vere.

14 Kajti če bodo dediči tisti, ki so iz postave, je vera ničeva in obljuba brez učinka;

15 zato ker postava povzroča bes; kajti kjer ni nobene postave, tam ni prestopka.

16 Torej je to iz vere, da bi bilo lahko po milosti; z namenom, da bi bila obljuba lahko zanesljiva vsemu semenu; ne samo temu, ki je iz postave, temveč tudi temu, ki je iz Abrahamove vere, ki je oče nas vseh,

17 (kakor je pisano: ›Naredil sem te za očeta mnogih narodov‹) pred njim, ki mu je veroval, celó [pred] Bogom, ki oživlja mrtve in kliče te stvari, ki niso, kakor da bi bile.

18 Ki je proti upanju veroval v upanje, da bi lahko postal oče mnogih narodov; glede na to, kar je bilo spregovorjeno: ›Takšno bo tvoje seme.‹

19 In ker ni bil slaboten v veri, ko je bil star okoli sto let, svojega lastnega telesa torej ni imel za mrtvega niti ne še omrtvelost Sarine maternice.

20 Ob Božji obljubi ni okleval zaradi nevere, temveč je bil močan v veri in dal slavo Bogu;

21 in je bil popolnoma prepričan, da kar je on obljubil, je zmožen tudi izpolniti.

22 Zato mu je bilo to šteto za pravičnost.

23 Torej, da mu je bilo šteto, to ni bilo napisano samo zaradi njega,

24 temveč tudi zaradi nas, ki nam bo šteto, če verujemo v tistega, ki je obudil našega Gospoda Jezusa od mrtvih;

25 ki je bil izročen zaradi naših prestopkov in je bil ponovno obujen zaradi našega opravičenja.