< Marko 6 >
1 In od tam je odšel ven ter prišel v svojo lastno deželo, in njegovi učenci so mu sledili.
2 In ko je prišel šabatni dan, je začel učiti v sinagogi, in mnogi, ki so ga poslušali, so bili osupli, rekoč: »Od kod ima ta človek te besede? In kakšna je ta modrost, ki mu je dana, da so po njegovih rokah storjena celó takšna mogočna dela?
3 Ali ni to tesar, Marijin sin, brat Jakoba in Jozéja in od Juda in Simona? In ali niso njegove sestre tukaj z nami?« In pohujševali so se nad njim.
4 Toda Jezus jim je rekel: »Prerok ni brez spoštovanja, razen v svoji lastni deželi in med svojim lastnim rodom in v svoji lastni hiši.«
5 In tam ni mogel storiti nobenega mogočnega dela, razen da je svoje roke položil na nekaj bolnih ljudi in jih ozdravil.
6 In čudil se je zaradi njihove nevere. In odšel je naokoli po vaseh ter učil.
7 In k sebi je poklical dvanajstere ter jih začel pošiljati po dva in dva, in dal jim je oblast nad nečistimi duhovi
8 in jim zapovedal, da naj na svojo pot ne jemljejo ničesar razen zgolj palice; ne malhe, ne kruha, ne denarja v svoji mošnji,
9 temveč naj bodo obuti v sandale in naj ne oblečejo dveh plaščev.
10 In rekel jim je: »V kateremkoli kraju vstopite v hišo, tam ostanite, dokler ne odidete iz tega kraja.
11 Kdorkoli pa vas ne bo sprejel niti vas ne bo poslušal, ko odidete od tam, otresite prah pod vašimi stopali v pričevanje proti njim. Resnično, povem vam: ›Bolj znosno bo za Sódomo in Gomóro na dan sodbe, kakor za to mesto.‹«
12 In odšli so ven ter oznanjali, da naj bi se ljudje pokesali.
13 In izgnali so mnogo hudičev in z oljem mazilili mnoge, ki so bili bolni in jih ozdravili.
14 In kralj Herod je slišal o njem; (kajti njegovo ime je bilo razglašeno povsod) in rekel: »Da je bil Janez Krstnik obujen od mrtvih in zato se v njem kažejo mogočna dela.«
15 Drugi so rekli: »Da je Elija.« Drugi pa so rekli: »Da je prerok ali kakor eden izmed prerokov.«
16 Toda ko je Herod slišal o tem, je rekel: »To je Janez, ki sem ga obglavil. Obujen je od mrtvih.«
17 Kajti sam Herod je poslal in zgrabil Janeza ter ga zvezal v ječi zaradi Herodiade, žene svojega brata Filipa, ker se je z njo poročil.
18 Kajti Janez je rekel Herodu: »Zate ni zakonito, da imaš ženo svojega brata.«
19 Zato je imela Herodiada proti njemu spor in bi ga ubila, toda ni mogla,
20 kajti Herod se je bal Janeza, ker je vedel, da je bil pravičen človek in svet in ga je spoštoval; in ko ga je poslušal, je storil mnoge stvari, poslušal pa ga je rade volje.
21 Ko pa je prišel primeren dan, da je Herod na svoj rojstni dan pripravil večerjo svojim velikašem, visokim stotnikom in upravnikom posestev Galileje,
22 in ko je vstopila hči od že omenjene Herodiade in plesala ter ugajala Herodu in tem, ki so sedeli z njim, je kralj rekel gospodični: »Prosi me, karkoli si želiš in ti bom to dal.«
23 In prisegel ji je: »Karkoli me boš prosila, ti bom to dal, do polovice svojega kraljestva.«
24 In odšla je in rekla svoji materi: »Kaj naj prosim?« Ta pa je rekla: »Glavo Janeza Krstnika.«
25 In nemudoma je z naglico vstopila h kralju ter prosila, rekoč: »Hočem, da mi v kratkem na velikem pladnju izročiš glavo Janeza Krstnika.«
26 In kralj je bil silno žalosten, vendar je zaradi svoje prisege in zaradi teh, ki so sedeli z njim, ni hotel zavrniti.
27 In kralj je takoj poslal rablja ter ukazal, da se prinese njegova glava; in ta je odšel ter ga v ječi obglavil
28 in na velikem pladnju prinesel njegovo glavo ter jo dal gospodični, gospodična pa jo je dala svoji materi.
29 Ko so njegovi učenci slišali o tem, so prišli in vzeli njegovo truplo in ga položili v grobnico.
30 In apostoli so se skupaj zbrali k Jezusu ter mu povedali vse stvari, tako kaj so delali, kakor kaj so učili.
31 In rekel jim je: »Pridite sami, ločeno, na zapuščen kraj in nekaj časa počijte, « kajti tam so bili mnogi, ki so prihajali in odhajali in niso imeli nobenega prostega časa, niti toliko, da bi jedli.
32 In skrivoma so z ladjo odpluli na zapuščen kraj.
33 Množica pa jih je videla odhajati in mnogi so ga poznali in iz vseh mest so peš tekli tja ter jih prehiteli in skupaj prišli k njemu.
34 Ko pa je Jezus prišel ven, je zagledal mnogo ljudi in bil prevzet s sočutjem do njih, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in začel jih je učiti mnogo stvari.
35 Ko pa je dan davno minil, so k njemu prišli njegovi učenci in rekli: »To je zapuščen kraj in sedaj je čas davno potekel;
36 pošlji jih proč, da lahko gredo naokoli po deželi in v vasi in si kupijo kruha zase, kajti nič nimajo za jesti.«
37 Odgovoril je in jim rekel: »Dajte jim vi jesti.« Oni pa so mu rekli: »Ali naj gremo in kupimo za dvesto denarjev kruha ter jim damo jesti?«
38 Reče jim: »Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte.« In ko so vedeli, so rekli: »Pet in dve ribi.«
39 In ukazal jim je, naj se vsi po skupinah posedejo na zeleno travo.
40 In posedli so se v vrstah, po sto in po petdeset.
41 Ko je vzel pet hlebov in dve ribi, je pogledal gor v nebo in blagoslovil in razlomil hlebe in jih dal svojim učencem, da jih postavijo prednje; in dve ribi je razdelil med njih vse.
42 In vsi so jedli in bili nasičeni.
43 In pobrali so dvanajst polnih košar odlomkov in od rib.
44 Teh pa, ki so jedli od hlebov, je bilo okoli pet tisoč mož.
45 In svoje učence je nemudoma primoral, da gredo v ladjo in da gredo naprej, na drugo stran, v Betsajdo, medtem ko je on odpustil množico.
46 In ko jih je odpustil, je odšel na goro molit.
47 Ko pa je prišel večer, je bila ladja na sredi morja, on sam pa na kopnem.
48 In videl jih je garati v veslanju, kajti veter jim je bil nasproten. In okoli četrte nočne straže je prihajal k njim, hodil je po morju in bi šel mimo njih.
49 Toda ko so ga videli hoditi po morju, so domnevali, da je bil to duh in so zakričali,
50 kajti vsi so ga videli in so bili zaskrbljeni. On pa je z njimi takoj spregovoril in jim reče: »Bodite dobre volje; jaz sem, ne bojte se.«
51 In vzpel se je k njim na ladjo in veter je ponehal in v sebi so bili zelo osupli, prekomerno in so se čudili.
52 Kajti niso še preudarili čudeža s hlebi, ker je bilo njihovo srce zakrknjeno.
53 Ko pa so se prepeljali, so prišli v deželo Genezaret in se približali obali.
54 In ko so prišli z ladje, so ga nemudoma spoznali
55 in tekli naokoli prek celotnega področja in začeli s seboj nositi v posteljah te, ki so bili bolni, kjer so slišali, da se je nahajal.
56 In kamorkoli je vstopil, v vasi ali mesta ali deželo, so na ulice polagali bolne in ga rotili, da bi se lahko dotaknili vsaj roba njegove obleke. In tako veliko, kot se ga je dotaknilo, so bili ozdravljeni.
