< Luka 15 >
1 Potem so se mu približali vsi davkarji in grešniki, da bi ga poslušali.
2 Farizeji in pisarji pa so godrnjali, rekoč: »Ta človek sprejema grešnike in z njimi jé.«
3 Povedal pa jim je to prispodobo, rekoč:
4 »Kateri mož izmed vas, ki ima sto ovac, če izgubi eno izmed njih, ali ne bo zapustil devetindevetdesetih v divjini in šel za to, ki je izgubljena, dokler je ne najde?
5 In ko jo najde, jo vesel naprti na svoja ramena.
6 In ko pride domov, skliče skupaj svoje prijatelje ter sosede, rekoč jim: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem svojo ovco, ki je bila izgubljena.‹
7 Povem vam, da bo na nebu podobna radost nad enim grešnikom, ki se pokesa, bolj kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi osebami, ki ne potrebujejo kesanja.
8 Ali katera ženska, ki ima deset koščkov srebra, če izgubi en košček ali ne prižge svetilke in ne pomete hiše in marljivo išče, dokler ga ne najde?
9 Ko pa ga je našla, skliče skupaj svoje prijateljice in svoje sosede, rekoč: ›Veselite se z menoj, kajti našla sem košček, ki sem ga izgubila.‹
10 Povem vam, enaka radost je v prisotnosti Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se pokesa.«
11 In rekel je: »Neki človek je imel dva sina
12 in mlajši izmed njiju je rekel svojemu očetu: ›Oče, daj mi moj delež dobrin, ki mi pripadajo.‹ In razdelil jima je svoja sredstva za preživljanje.
13 Ne veliko dni kasneje pa je mlajši sin zbral vse skupaj in šel na pot v daljno deželo in tam z razuzdanim življenjem potrošil svoje imetje.
14 Ko pa je vse zapravil, je v tej deželi nastala silna lakota in začel je živeti v pomanjkanju.
15 In odšel je ter se pridružil meščanu te dežele, ta pa ga je poslal na svoja polja, da pase svinje.
16 Svoj trebuh pa si je želel napolniti z luščinami, ki so jih jedle svinje, pa mu [jih] nihče ni dal.
17 Ko pa je prišel k sebi, je rekel: ›Koliko najetih služabnikov mojega očeta ima kruha na pretek, jaz pa umiram od lakote!
18 Vstal bom ter odšel k svojemu očetu in mu bom rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj
19 in nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Naredi me kakor enega svojih najetih služabnikov.‹‹
20 In vstal je ter prišel k svojemu očetu. Toda ko je bil še daleč, ga je njegov oče zagledal ter imel sočutje in pritekel ter se oklenil njegovega vratu in ga poljubil.
21 Sin pa mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in v tvojih očeh in nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹
22 Toda oče je svojim služabnikom rekel: ›Prinesite najboljše svečano oblačilo in ga nadenite nanj in na njegovo roko dajte prstan ter čevlje na njegova stopala
23 in privedite sèm pitano tele in ga zakoljite in jejmo ter bodimo veseli,
24 kajti ta moj sin je bil mrtev, pa je ponovno živ; bil je izgubljen, pa je najden.‹ In začeli so se veseliti.
25 Torej njegov starejši sin je bil na polju. Ko pa je prišel ter se bližal hiši, je zaslišal glasbo in ples.
26 In poklical je enega izmed služabnikov in vprašal, kaj pomenijo te stvari.
27 In ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in tvoj oče je zaklal pitano tele, ker ga je prejel živega in zdravega.‹
28 In bil je jezen in ni hotel vstopiti, zato je njegov oče prišel ven ter ga povabil.
29 In odgovoril je in rekel svojemu očetu: ›Glej! Ta mnoga leta ti služim niti nisem kadarkoli prestopil tvoje zapovedi, pa mi vendarle še nikoli nisi dal kozlička, da bi se s svojimi prijatelji lahko poveselil,
30 toda takoj, ko je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami požrl tvoja sredstva za preživljanje, si zanj zaklal pitano tele.‹
31 On pa mu je rekel: ›Sin, ti si vedno z menoj in vse, kar imam, je tvoje.
32 Primerno je bilo, da bi se poveselili in bili veseli, kajti ta tvoj brat je bil mrtev, pa je ponovno živ; in bil je izgubljen, pa je najden.‹«
