Luka 14

1 In pripetilo se je, medtem ko je odšel v hišo enega izmed vodilnih farizejev, da bi na šabatni dan jedel kruh, da so ga ti opazovali.

2 In glej, pred njim je bil nek človek, ki je imel vodenico.

3 In Jezus je izvedencem v postavi in farizejem odgovarjal ter govoril, rekoč: »Ali je zakonito zdraviti na šabatni dan?«

4 Oni pa so molčali. In prijel ga je in ozdravil ter ga pustil oditi,

5 in odgovoril jim je, rekoč: »Komu izmed vas pade osel ali vol v jamo in ga ne bo nemudoma, na šabatni dan, izvlekel ven?«

6 In ponovno mu niso mogli odgovoriti na te stvari.

7 In ko je opazil, kako izbirajo vodilna mesta, je tem, ki so bili povabljeni, podal prispodobo, rekoč jim:

8 »Kadar te katerikoli človek povabi na poroko, se ne usedi na najvišje mesto, da ne bi le-ta povabil častitljivejšega človeka, kakor si ti,

9 in ne bi prišel ta, ki je povabil tebe in njega in ti rekel: ›Daj prostor temu človeku, ‹ ti pa si boš s sramoto začel jemati najnižji prostor.

10 Toda kadar si povabljen, pojdi in se usedi na najnižji prostor, da ti lahko reče, kdor te je povabil, ko pride k tebi: ›Prijatelj, pojdi višje, ‹ potem boš imel oboževanje v prisotnosti teh, ki s teboj sedijo pri obedu.

11 Kajti kdorkoli se povišuje, bo ponižan, kdor pa se ponižuje, bo povišan.«

12 Potem je prav tako rekel tistemu, ki ga je povabil: »Kadar pripravljaš kosilo ali večerjo, ne pokliči svojih prijateljev, niti svojih bratov, niti svojih sorodnikov, niti svojih bogatih sosedov, da te ne bi tudi oni povabili in ti povrnili.

13 Toda kadar pripravljaš pojedino, pokliči revne, pohabljene, hrome, slepe

14 in boš blagoslovljen, ker ti ne morejo poplačati, kajti poplačano ti bo ob vstajenju pravičnih.«

15 In ko je eden izmed teh, ki je pri obedu sedel z njim, slišal te stvari, mu je rekel: »Blagoslovljen je, kdor bo jedel kruh v Božjem kraljestvu.«

16 On pa mu je potem rekel: »Neki človek je priredil veliko večerjo in povabil mnoge.

17 Ob času večerje pa je poslal svojega služabnika, da pove tem, ki so bili povabljeni: ›Pridite, kajti sedaj so vse stvari pripravljene.‹

18 Vsi pa so se začeli soglasno opravičevati. Prvi mu je rekel: ›Kupil sem kos zemlje in nujno ga moram iti pogledat. Prosim te, imej me za opravičenega.‹

19 In drugi je rekel: ›Kupil sem pet jarmov volov in grem, da jih preizkusim. Prosim te, imej me za opravičenega.‹

20 In drugi je rekel: ›Poročil sem ženo in zato ne morem priti.‹

21 Tako, da je ta služabnik prišel in te stvari sporočil svojemu gospodarju. Potem je hišni gospodar jezen rekel svojemu služabniku: ›Pojdi hitro ven na ulice in mestne ceste ter pripelji sèm revne in pohabljene in šepave in slepe.‹

22 In služabnik je rekel: ›Gospod, narejeno je, kakor si zapovedal in še je prostor.‹

23 In gospodar je rekel služabniku: ›Pojdi ven na glavne ceste ter ograje in jih prisili, da vstopijo, da se bo moja hiša lahko napolnila.‹

24 Kajti povem vam: ›Da nihče izmed tistih ljudi, ki so bili povabljeni, ne bo okusil moje večerje.‹«

25 In z njim so šle velike množice, on pa se je obrnil in jim rekel:

26 »Če katerikoli človek pride k meni in ne sovraži svojega očeta in matere in žene in otrok in bratov in sester, da in tudi svojega lastnega življenja, ne more biti moj učenec.

27 In kdorkoli ne nosi svojega križa in ne sledi meni, ne more biti moj učenec.

28 Kajti kdo izmed vas, ki hoče zgraditi stolp, se prej ne usede in ne prešteje stroška, ali ima zadosti, da ga dokonča?

29 Da ga ne bi morda potem, ko je položil temelj, pa ga ne bi bil zmožen dokončati, vsi tisti, ki so to gledali, začeli zasmehovati,

30 rekoč: ›Ta človek je začel graditi, pa ni bil zmožen dokončati.‹

31 Ali kateri kralj, ki pripravlja vojno proti drugemu kralju, prej ne séde in se posvetuje, če bo zmožen z deset tisoči srečati tistega, ki prihaja nadenj z dvajsetimi tisoči?

32 Sicer, dokler je drugi še daleč, on pošlje poslanstvo in prosi pogoje za mir.

33 Torej podobno, kdorkoli izmed vas, ki ne zapusti vsega, kar ima, ne more biti moj učenec.

34 Sol je dobra, toda če je sol izgubila svoj okus, s čim se bo začinila?

35 Niti ni primerna za zemljo niti za gnojišče, temveč jo ljudje mečejo ven. Kdor ima ušesa, da slišijo, naj posluša.«