Job 9

1 Potem je Job odgovoril in rekel:

2 »Vem, to je tako res. Toda kako bi človek mogel biti pravičen z Bogom?

3 Če se hoče pričkati z njim, mu ne more odgovoriti eno od tisočih.

4 On je moder v srcu in mogočen v moči; kdo se je utrdil zoper njega in je uspel?

5 Ki odstranja gore in ne vedo, ki jih prevrača v svoji jezi.

6 Ki trese zemljo iz njenega kraja in njeni stebri trepetajo.

7 Ki zapoveduje soncu in ta ne vzhaja in pečati zvezde.

8 Ki sam razprostira nebo in stopa po valovih morja.

9 Ki dela Arktur, Orion, Gostosevce in južne sobe.

10 Ki dela velike stvari neodkrite, da, in čudeže brez števila.

11 Glej! Hodi poleg mene, jaz pa ga ne vidim; gre tudi naprej, toda jaz ga ne zaznavam.

12 Glej, odvzema, kdo ga lahko ovira? Kdo mu bo rekel: ›Kaj delaš?‹

13 Če Bog ne bo umaknil svoje jeze, se ponosni pomočniki sklonijo pod njim.

14 Kako mnogo manj bi mu jaz mogel odgovoriti in izbrati svoje besede, da razpravljam z njim?

15 Kateremu, čeprav bi bil pravičen, vendar ne bi mogel odgovoriti, temveč bi naredil ponižno prošnjo svojemu sodniku.

16 Če sem klical in mi je odgovoril, vendar ne bi verjel, da je prisluhnil mojemu glasu.

17 Kajti lomi me z viharjem in brez razloga množi moje rane.

18 Ne bo mi pustil, da zajamem sapo, temveč me napolnjuje z grenkobo.

19 Če govorim o moči, glej, on je močan, če pa o sodbi, kdo mi bo določil čas zagovarjanja?

20 Če jaz sebe opravičim, me bodo moja lastna usta obsodila. Če rečem: ›Jaz sem popoln, ‹ se bo izkazalo, da sem sprevržen.

21 Čeprav bi bil popoln, vendar ne bi poznal svoje duše; preziral bi svoje življenje.

22 To je ena stvar, zato sem rekel to: ›On uničuje popolnega in zlobnega.‹

23 Če nadloga nenadoma ubije, se bo posmehoval ob sojenju nedolžnih.

24 Zemlja je dana v roko zlobnega. On zakriva obličja njenih sodnikov. Če ne, kje in kdo je on?

25 Torej moji dnevi so hitrejši kakor tekač. Odletijo proč, ničesar dobrega ne vidijo.

26 Minili so kakor nagle ladje, kakor orel, ki hiti k plenu.

27 Če rečem: ›Pozabil bom svojo pritožbo, prenehal bom s svojo potrtostjo in se potolažil, ‹

28 se bojim vseh svojih bridkosti, vem, da me ne boš imel za nedolžnega.

29 Če sem zloben, zakaj se potem trudim zaman?

30 Če se umijem s snežnico in svoje roke naredim čiste kot še nikoli,

31 me boš vendar pahnil v jarek in moja lastna oblačila me bodo prezirala.

32 Kajti on ni človek, kakor sem jaz, da bi mu odgovoril in bi skupaj prišla na sodbo.

33 Niti ni tukaj kakršnegakoli razsodnika med nama, da bi lahko svojo roko položil na naju oba.

34 Naj svojo palico vzame od mene in naj me njegov strah ne straši.

35 Potem bi govoril in se ga ne bi bal, toda z menoj ni tako.