< Job 7 >

1 Mar ni določen čas za človeka na zemlji? Mar niso njegovi dnevi prav tako podobni najemnikovim dnevom?
“¿No es la vida de los seres humanos como una condena a trabajos forzados? ¿No pasan sus días como los de un jornalero?
2 Kakor si služabnik iskreno želi sence in kakor najemnik gleda za nagrado svojega dela,
Como un esclavo que anhela un poco de sombra, como un obrero que espera ansiosamente el día de la paga,
3 tako sem prisiljen, da posedujem mesece ničnosti in naporne noči so mi določene.
me han tocado meses de vacío y noches de miseria.
4 Ko se uležem, rečem: ›Kdaj bom vstal in bo noč minila? Poln sem premetavanja sem ter tja do jutranjega svitanja.
Cuando me acuesto me pregunto: ‘¿Cuándo me levantaré?’ Pero la noche sigue y sigue, y doy vueltas en la cama hasta el amanecer.
5 Moje meso je pokrito z ličinkami in grudami prahu; moja koža je razpokana in postala je gnusna.
Mi cuerpo está cubierto de gusanos y sucio; mi piel está agrietada, con llagas que supuran.
6 Moji dnevi so bolj nagli kakor tkalski čolniček in preživeti so brez upanja.
Mis días pasan más rápido que la lanzadera de un tejedor y llegan a su fin sin esperanza.
7 Oh, spomnite se, da je moje življenje veter. Moje oko ne bo več videlo dobrega.
Recuerda que mi vida es sólo un soplo; no volveré a ver la felicidad.
8 Oko tistega, ki me je videlo, me ne bo več videlo. Tvoje oči so na meni, mene pa ni.
Los que me miran ya no me verán; sus ojos me buscarán, pero yo me habré ido.
9 Kakor je oblak použit in izginil proč, tako kdor gre dol h grobu, ne bo več prišel gor. (Sheol h7585)
Cuando una nube desaparece, se va, al igual que quien baja al Seol no vuelve a subir. (Sheol h7585)
10 Ne bo se več vrnil k svojemu domu niti ga njegov kraj ne bo več poznal.
Nunca volverán a casa, y la gente que conocían los olvidará.
11 Zato ne bom zadrževal svojih ust; govoril bom v tesnobi svojega duha, pritoževal se bom v grenkobi svoje duše.
“Entonces no, no me callaré; hablaré en la agonía de mi espíritu; me quejaré en la amargura de mi alma.
12 Mar sem morje ali kit, da ti postavljaš stražo nad menoj?
¿Acaso soy el mar, o soy un monstruo marino para que ustedes tengan que cuidarme?
13 Ko rečem: ›Moja postelja me bo tolažila, moje ležišče bo lajšalo mojo pritožbo, ‹
Si me digo a mí mismo: ‘Me sentiré mejor si me acuesto en mi cama’, o ‘me servirá recostarme en mi sofá’,
14 takrat me ti strašiš s sanjami in me prek videnj spravljaš v grozo,
entonces me asustas tanto con sueños y con visiones
15 tako da moja duša raje izbira dušenje in smrt, kakor pa moje življenje.
que prefiero ser estrangulado; prefiero morir antes que convertirme en un simple saco de huesos.
16 To se mi gabi. Ne bi hotel živeti večno. Pustite me samega, kajti moji dnevi so ničevost.
“¡Odio mi vida! Sé que no viviré mucho tiempo. Déjame en paz porque mi vida es sólo un soplo.
17 Kaj je človek, da bi ga ti poveličeval? In da bi svoje srce naravnal nanj?
¿Por qué los seres humanos son tan importantes para ti? ¿Por qué te preocupas tanto por ellos
18 Da bi ga ti obiskoval vsako jutro in ga preizkušal vsak trenutek?
que los vigilas cada mañana y los examinas a cada momento? ¿No dejarás nunca de mirarme?
19 Kako dolgo ne boš odšel od mene niti me ne boš pustil samega, dokler ne pogoltnem svoje sline?
¿No me dejarás nunca en paz el tiempo suficiente para recuperar el aliento?
20 Grešil sem. Kaj ti bom storil, oh ti, varuh ljudi? Zakaj si me postavil kakor znamenje zoper tebe, tako da sem breme samemu sebi?
¿Qué he hecho mal? ¿Qué te he hecho, Vigilante de la Humanidad? ¿Por qué me has convertido en tu objetivo, de tal modo que soy una carga hasta para mí mismo?
21 Zakaj ne odpustiš mojega prestopka in ne odvzameš moje krivičnosti? Kajti sedaj bom spal v prahu in iskal me boš zjutraj, toda mene ne bo.«
Si es así, ¿por qué no perdonas mis pecados y quitas mi culpa? Ahora mismo voy a tumbarme en el polvo, y aunque me busques, me habré ido”.

< Job 7 >