Job 16
1 Potem je Job odgovoril in rekel:
A Jov odgovori i reèe:
2 »Slišal sem mnoge takšne stvari. Vi vsi ste bedni tolažniki.
Slušao sam mnogo takih stvari; svi ste dosadni tješioci.
3 Mar bodo besede ničnosti imele konec? Ali kaj te opogumlja, da odgovarjaš?
Hoæe li biti kraj praznijem rijeèima? ili šta te tjera da tako odgovaraš?
4 Tudi jaz bi lahko govoril, kakor delate vi. Če bi bila vaša duša namesto moje duše, bi lahko kopičil besede zoper vas in z glavo zmajeval nad vami.
I ja bih mogao govoriti kao vi, da ste na mom mjestu, gomilati na vas rijeèi i mahati glavom na vas,
5 Toda jaz bi vas želel okrepiti s svojimi usti in premikanje mojih ustnic bi omililo vašo žalost.
Mogao bih vas hrabriti ustima svojim, i micanje usana mojih olakšalo bi bol vaš.
6 Čeprav govorim, moja žalost ni zmanjšana in čeprav potrpim, koliko sem olajšan?
Ako govorim, neæe odahnuti bol moj; ako li prestanem, hoæe li otiæi od mene?
7 Toda sedaj me je naredil izmučenega. Vso mojo skupino si naredil zapuščeno.
A sada me je umorio; opustošio si sav zbor moj.
8 Napolnil si me z gubami, ki so priča zoper mene. Moja pustost vstaja v meni in pričuje v moj obraz.
Navukao si na me mrštine za svjedoèanstvo; i moja mrša podiže se na me, i svjedoèi mi u oèi.
9 Trga me v svojem besu ta, ki me sovraži. Nad menoj škripa s svojimi zobmi. Moj sovražnik svoje oči ostri nad menoj.
Gnjev njegov rastrže me, nenavidi me, škrguæe zubima na me, postavši mi neprijatelj sijeva oèima svojima na me.
10 S svojimi usti so zevali vame. Grajalno so me udarili na lice. Skupaj so se zbrali zoper mene.
Razvaljuju na me usta svoja, sramotno me biju po obrazima, skupljaju se na me.
11 Bog me je izročil brezbožnim in me predal v roke zlobnih.
Predao me je Bog nepravedniku, i u ruke bezbožnicima bacio me.
12 Bil sem sproščen, toda razlomil me je. Prijel me je tudi za moj vrat in me stresel na koščke in me postavil za svoje znamenje.
Bijah miran i zatr me, i uhvativši me za vrat smrska me i metnu me sebi za biljegu.
13 Njegovi lokostrelci so me obdali naokoli, on mojo notranjost cepi narazen in ne prizanaša; moj žolč izliva na tla.
Opkoliše me njegovi strijelci, cijepa mi bubrege nemilice, prosipa na zemlju žuè moju.
14 Lomi me z vrzeljo nad vrzeljo, nadme teče kakor velikan.
Zadaje mi rane na rane, i udara na me kao junak.
15 Sešil sem vrečevino na svoji koži in svoj rog omadeževal v prahu.
Sašio sam kostrijet po koži svojoj, i uvaljao sam u prah slavu svoju.
16 Moj obraz je zapacan od joka in na mojih vekah je smrtna senca,
Lice je moje podbulo od plaèa, na vjeðama je mojim smrtni sjen;
17 ne zaradi kakršnekoli nepravičnosti na mojih rokah. Tudi moja molitev je čista.
Premda nema nepravde u rukama mojim, i molitva je moja èista.
18 Oh zemlja, ne pokrij moje krvi in naj moj jok nima prostora.
Zemljo, ne krij krvi što sam prolio, i neka nema mjesta vikanju mojemu.
19 Tudi sedaj, glej, moja priča je v nebesih in moje pričevanje je na višini.
I sada eto na nebu je svjedok moj, svjedok je moj na visini.
20 Moji prijatelji me zasmehujejo, toda moje oko izliva solze k Bogu.
Prijatelji se moji podruguju mnom; oko moje roni suze Bogu.
21 Oh, da bi se nekdo lahko potegoval za človeka pri Bogu, kakor se človek poteguje za svojega bližnjega!
O da bi se èovjek mogao pravdati s Bogom, kao sin èovjeèiji s prijateljem svojim!
22 Ko pride nekaj let, potem bom šel pot, od koder se ne bom vrnil.
Jer godine izbrojene navršuju se, i polazim putem odakle se neæu vratiti.
