< Job 16 >

1 Potem je Job odgovoril in rekel:
E GIOBBE rispose e disse:
2 »Slišal sem mnoge takšne stvari. Vi vsi ste bedni tolažniki.
Io ho più volte udite le stesse cose; Voi tutti [siete] consolatori molesti.
3 Mar bodo besede ničnosti imele konec? Ali kaj te opogumlja, da odgovarjaš?
Finiranno mai le parole di vento? Ovvero, di che ti fai forte, che tu replichi [ancora?]
4 Tudi jaz bi lahko govoril, kakor delate vi. Če bi bila vaša duša namesto moje duše, bi lahko kopičil besede zoper vas in z glavo zmajeval nad vami.
Se l'anima vostra fosse nello stato dell'anima mia, Anch'io potrei parlar come voi, Mettere insieme parole contro a voi, E scuotervi il capo contra.
5 Toda jaz bi vas želel okrepiti s svojimi usti in premikanje mojih ustnic bi omililo vašo žalost.
[Ma anzi] io vi conforterei con la mia bocca, E la consolazione delle mie labbra rallenterebbe [il vostro dolore].
6 Čeprav govorim, moja žalost ni zmanjšana in čeprav potrpim, koliko sem olajšan?
Se io parlo, il mio dolore non però si rallenta; E se io resto [di parlare], quanto se ne partirà egli da me?
7 Toda sedaj me je naredil izmučenega. Vso mojo skupino si naredil zapuščeno.
Certo, egli ora mi ha straccato; E tu mi hai, [o Dio], diserta tutta la mia brigata.
8 Napolnil si me z gubami, ki so priča zoper mene. Moja pustost vstaja v meni in pričuje v moj obraz.
E mi hai fatto diventar tutto grinzo, [Il che] è un testimonio [del mio male]; La mia magrezza si leva contro a me, [e] mi testifica contra in faccia.
9 Trga me v svojem besu ta, ki me sovraži. Nad menoj škripa s svojimi zobmi. Moj sovražnik svoje oči ostri nad menoj.
L'ira sua [mi] ha lacerato, ed egli procede contro a me da avversario; Egli digrigna i denti contro a me; Il mio nemico appunta i suoi occhi in me.
10 S svojimi usti so zevali vame. Grajalno so me udarili na lice. Skupaj so se zbrali zoper mene.
Hanno aperta la bocca contro a me, Mi hanno battuto in su le guance per vituperio, Si sono adunati insieme contro a me.
11 Bog me je izročil brezbožnim in me predal v roke zlobnih.
Iddio mi ha messo in poter del perverso, E mi ha fatto cader nelle mani degli empi.
12 Bil sem sproščen, toda razlomil me je. Prijel me je tudi za moj vrat in me stresel na koščke in me postavil za svoje znamenje.
Io era in istato tranquillo, ed egli mi ha rotto; E presomi per lo collo, mi ha tritato, E mi ha rizzato per suo bersaglio.
13 Njegovi lokostrelci so me obdali naokoli, on mojo notranjost cepi narazen in ne prizanaša; moj žolč izliva na tla.
I suoi arcieri mi hanno intorniato; Egli mi trafigge le reni, e non mi risparmia punto; Egli mi ha sparso in terra il mio fiele.
14 Lomi me z vrzeljo nad vrzeljo, nadme teče kakor velikan.
Egli mi rompe di rottura sopra rottura, Egli mi corre addosso come un possente [uomo].
15 Sešil sem vrečevino na svoji koži in svoj rog omadeževal v prahu.
Io ho cucito un sacco sopra la mia pelle, Ed ho lordato il mio splendore nella polvere.
16 Moj obraz je zapacan od joka in na mojih vekah je smrtna senca,
La mia faccia è sucida di piangere, E l'ombra della morte [è] in su le mie palpebre;
17 ne zaradi kakršnekoli nepravičnosti na mojih rokah. Tudi moja molitev je čista.
Quantunque non vi [sia] violenza nelle mie mani, E la mia orazione [sia] pura.
18 Oh zemlja, ne pokrij moje krvi in naj moj jok nima prostora.
O terra, non nascondere il sangue sparso da me; E [se così è], il mio grido non abbia luogo.
19 Tudi sedaj, glej, moja priča je v nebesih in moje pričevanje je na višini.
Eziandio ora, ecco, il mio testimonio [è] ne' cieli; Il mio testimonio [è] ne' [luoghi] sovrani.
20 Moji prijatelji me zasmehujejo, toda moje oko izliva solze k Bogu.
O miei oratori, o amici miei, L'occhio mio si volge lagrimando a Dio.
21 Oh, da bi se nekdo lahko potegoval za človeka pri Bogu, kakor se človek poteguje za svojega bližnjega!
Oh! potesse pur l'uomo piatire con Dio, Come un uomo col suo compagno!
22 Ko pride nekaj let, potem bom šel pot, od koder se ne bom vrnil.
Perciocchè i [miei] brevi anni se ne vanno forniti; Ed io me ne vo per un sentiero, onde non tornerò più.

< Job 16 >