< 2 Mojzes 9 >

1 Potem je Gospod rekel Mojzesu: »Pojdi noter k faraonu in mu povej: ›Tako govori Gospod, Bog Hebrejcev: ›Pusti moje ljudstvo oditi, da mi bodo lahko služili.‹ 2 Kajti, če odkloniš, da bi jih pustil oditi in jih hočeš trdno držati, 3 glej, Gospodova roka je na tvoji živini, ki je na polju, na konjih, na oslih, na kamelah, na volih in na ovcah. Tam bo zelo nadležna živinska kuga. 4 Gospod bo oddvojil med izraelsko živino in egiptovsko živino in nič ne bo poginilo, od vsega, kar je [last] Izraelovih otrok.‹« 5 Gospod je določil čas, rekoč: »Jutri bo Gospod to stvar storil v deželi.« 6 Gospod je naslednji dan storil to stvar in vsa egiptovska živina je poginila, toda izmed živine Izraelovih otrok ni poginila niti ena. 7 Faraon je poslal in glej, niti ena izmed izraelske živine ni poginila. Faraonovo srce pa je bilo zakrknjeno in ljudstvu ni pustil oditi. 8 Gospod je rekel Mojzesu in Aronu: »K sebi vzemita prgišča pepela iz talilne peči in naj ga Mojzes potrese proti nebu pred faraonovimi očmi. 9 Ta bo postal droben prah po vsej egiptovski deželi in tvori bodo izbruhnili z mehurji na ljudeh in na živali po vsej egiptovski deželi.« 10 Vzela sta pepel iz talilne peči in stala pred faraonom. Mojzes ga je potresel proti nebu in ta je postal tvor, ki je izbruhnil z mehurji na ljudeh in na živali. 11 Čarovniki pa zaradi tvorov niso mogli stati pred Mojzesom, kajti tvor je bil na čarovnikih in na vseh Egipčanih. 12 Gospod pa je zakrknil faraonovo srce in ta jima ni prisluhnil, kakor je Gospod govoril Mojzesu. 13 Gospod je rekel Mojzesu: »Vstani zgodaj zjutraj in stopi pred faraona ter mu reci: ›Tako govori Gospod, Bog Hebrejcev: ›Pusti moje ljudstvo oditi, da mi bodo lahko služili.‹ 14 Kajti tokrat bom vse svoje nadloge poslal na tvoje srce in na tvoje služabnike in na tvoje ljudstvo, da boš lahko vedel, da na vsej zemlji ni nikogar podobnega meni. 15 Kajti sedaj bom iztegnil svojo roko, da lahko udarim tebe in tvoje ljudstvo s kužno boleznijo, ti pa boš iztrebljen z zemlje. 16 Zagotovo sem te dvignil zaradi tega razloga, da pokažem na tebi svojo moč, in da bo moje ime lahko razglašeno po vsej zemlji. 17 Doklej se povišuješ zoper moje ljudstvo, da jim nočeš pustiti oditi? 18 Glej, jutri ob tem času bom povzročil, da bo deževala zelo boleča toča, kakršne ni bilo v Egiptu od njegovega nastanka celo do sedaj. 19 Pošlji torej sedaj in zberi svojo živino in vse, kar imaš na polju, kajti na vsakega človeka in žival, ki bo najdena na polju in ne bo privedena domov, bo nanje priletela toča in bodo umrli.‹« 20 Kdor se je med faraonovimi služabniki bal Gospodove besede, je svoje služabnike in svojo živino primoral, da so pobegnili v hiše, 21 kdor pa se ni oziral na Gospodovo besedo, je svoje služabnike in svojo živino pustil na polju. 22 Gospod je rekel Mojzesu: »Iztegni svojo roko proti nebu, da bo lahko toča po vsej egiptovski deželi, na ljudeh, na živali in na vsakem poljskem zelišču po vsej egiptovski deželi.« 23 Mojzes je svojo palico iztegnil proti nebu in Gospod je poslal grmenje in točo in spotoma je ogenj padal na zemljo; Gospod je deževal točo na egiptovsko deželo. 24 Tako je bila tam toča in ogenj, pomešan s točo, zelo boleč, takšen kot ni bilo nobenega podobnega temu po vsej egiptovski deželi, odkar je postala narod. 25 Toča je udarila povsod, po vsej egiptovski deželi vse, kar je bilo na polju, tako človeka kakor žival. Toča je udarila vsako zel na polju in zlomila vsako drevo na polju. 26 Samo v gošenski deželi, kjer so bili Izraelovi otroci, tam ni bilo toče. 27 Faraon je poslal in dal poklicati Mojzesa in Arona ter jima rekel: »Tokrat sem grešil. Gospod je pravičen, jaz in moje ljudstvo pa smo zlobni. 28 Rotita Gospoda (kajti dovolj je ), da ne bo več mogočnih grmenj in toče, in jaz vam bom pustil oditi in ne boste več ostali.« 29 Mojzes mu je rekel: »Takoj, ko odidem iz mesta, bom razširil svoje roke h Gospodu in grmenje bo prenehalo niti nič več ne bo toče, da lahko spoznaš, da je zemlja Gospodova. 30 Toda kar se tiče tebe in tvojih služabnikov vem, da se še ne boste bali Gospoda Boga.« 31 Udarjena sta bila lan in ječmen, kajti ječmen je bil v klasu, lan pa je bil [v] cvetu. 32 Toda pšenica in pira nista bili udarjeni, kajti nista bili zreli. 33 Mojzes je odšel iz mesta od faraona in svoje roke razširil h Gospodu. Grmenja in toča sta prenehali in dež se ni izlival na zemljo. 34 Ko pa je faraon videl, da so dež, toča in grmenja prenehali, je še bolj grešil in zakrknil svoje srce, on in njegovi služabniki. 35 Faraonovo srce je bilo zakrknjeno niti ni hotel pustiti Izraelovih otrok oditi, kakor je Gospod govoril po Mojzesu.

< 2 Mojzes 9 >