< Apostolska dela 7 >

1 Potem je véliki duhovnik rekel: »Ali so te stvari take?« 2 In rekel je: »Možje, bratje in očetje, prisluhnite: ›Bog slave se je prikazal našemu očetu Abrahamu, ko je bil v Mezopotamiji, preden je prebival v Haránu 3 in mu rekel: ›Pojdi ven iz svoje dežele in iz svojega sorodstva ter pridi v deželo, ki ti jo bom pokazal.‹‹ 4 Tedaj je prišel iz kaldejske dežele in prebival v Haránu; ko pa je bil njegov oče mrtev, se je od tam odpravil v to deželo, v kateri vi sedaj prebivate. 5 V njej pa mu ni dal nobene dediščine niti toliko ne, da nanjo postavi svoje stopalo, vendar je obljubil, da mu jo bo dal v posest in njegovemu semenu za njim, ko takrat še ni imel otroka. 6 In Bog je govoril na ta način: ›Da naj bi njegovo seme začasno bivalo v tuji deželi in da naj bi jih privedli v suženjstvo ter štiristo let z njimi hudobno ravnali. 7 Narodu pa, pri katerem bodo suženjevali, bom sodil jaz, ‹ je rekel Bog: ›in potem bodo prišli ter mi služili na tem kraju.‹ 8 In dal mu je zavezo obrezovanja. In tako je Abraham zaplodil Izaka in ga osmi dan obrezal; in Izak je zaplodil Jakoba; in Jakob je zaplodil dvanajstere očake. 9 In očaki so, prevzeti z zavistjo, Jožefa prodali v Egipt. Toda Bog je bil z njim 10 in ga osvobodil iz vseh njegovih stisk in mu dal naklonjenost ter modrost v očeh faraona, egiptovskega kralja in ga naredil za voditelja nad Egiptom ter vso svojo hišo. 11 Torej nad vso egiptovsko deželo in Kánaan je prišlo pomanjkanje in velika stiska in naši očetje niso našli hrane. 12 Toda ko je Jakob slišal, da je bilo v Egiptu žito, je najprej odposlal naše očete. 13 In ob drugi priložnosti se je Jožef dal spoznati svojim bratom; in Jožefovo sorodstvo je bilo predstavljeno faraonu. 14 Potem je Jožef odposlal in k sebi poklical svojega očeta Jakoba in vse njegovo sorodstvo, petinsedemdeset duš. 15 Tako je Jakob odšel dol v Egipt ter umrl, on in naši očetje 16 in bili so preneseni preko v Sihem in položeni v mavzolej, ki ga je Abraham kupil za vsoto denarja od sinov Hemórja, očeta iz Sihema. 17 Toda ko se je približal obljubljeni čas, ki ga je Bog prisegel Abrahamu, so ljudje v Egiptu rasli in se množili, 18 dokler ni vstal drug kralj, ki ni poznal Jožefa. 19 Ta isti je z našim sorodstvom premeteno ravnal in hudobno tretiral naše očete, tako da so izpostavili svoje majhne otroke, z namenom, da ne bi živeli. 20 V tem času je bil rojen Mojzes, bil pa je silno lep in tri mesece so ga vzgajali v hiši njegovega očeta. 21 Ko pa je bil izpostavljen, ga je vzela faraonova hči in ga vzgojila za svojega lastnega sina. 22 In Mojzes je bil izučen v vsej egipčanski modrosti in mogočen je bil v besedah in dejanjih. 23 Ko je bil star polnih štirideset let, je prišlo v njegovo srce, da obišče svoje brate, Izraelove otroke. 24 In ko je videl enega izmed njih krivično trpeti, ga je branil in maščeval tega, ki je bil zatiran ter ubil Egipčana, 25 kajti domneval je, da bodo njegovi bratje razumeli, kako jih hoče Bog po njegovi roki osvoboditi. Toda niso razumeli. 26 In medtem ko so se prepirali, se jim je naslednji dan pokazal ter jih ponovno skušal pomiriti, rekoč: ›Možje, vi ste bratje; zakaj drug drugemu delate krivico?‹ 27 Toda tisti, ki je svojemu bližnjemu storil krivico, ga je odrinil proč, rekoč: ›Kdo te je naredil za vladarja in sodnika nad nami? 28 Ali me hočeš ubiti, kakor si včeraj storil Egipčanu?‹ 29 Ob tej besedi je Mojzes pobegnil in bil tujec v midjánski deželi, kjer je zaplodil dva sinova. 30 Ko pa je preteklo štirideset let, se mu je v divjini Sinajske gore prikazal Gospodov angel v plamenu gorečega grma. 31 Ko je Mojzes to videl, se je čudil prizoru. Ko pa se je približal, da bi to pogledal, je prišel do njega Gospodov glas, 32 rekoč: ›Jaz sem Bog tvojih očetov, Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov.‹ Potem je Mojzes trepetal in si ni drznil pogledati. 33 Nato mu je Gospod rekel: ›Sezuj si svoje čevlje s svojih stopal, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja. 34 Videl sem, videl sem stisko svojih ljudi, ki so v Egiptu in slišal sem njihovo stokanje in sem prišel dol, da jih osvobodim. In sedaj pridi, poslal te bom v Egipt.‹ 35 Tega Mojzesa, ki so ga zavrnili, rekoč: ›Kdo te je naredil vladarja in sodnika?‹ istega je Bog poslal, da bi bil vladar in osvoboditelj po roki angela, ki se mu je prikazal v grmu. 36 Potem ko je v egiptovski deželi in v Rdečem morju ter v divjini štirideset let prikazoval čudeže in znamenja, jih je privedel ven. 37 To je ta Mojzes, ki je Izraelovim otrokom rekel: ›Preroka vam bo Gospod, vaš Bog, obudil izmed vaših bratov, podobnega meni; njega boste poslušali.‹ 38 To je tisti, ki je bil v cerkvi v divjini z angelom, ki je govoril z njim na Sinajski gori in z našimi očeti; ki je prejel žive prerokbe, da jih izroči nam; 39 katerega naši očetje niso hoteli ubogati, temveč so ga pahnili od sebe in se v svojih srcih ponovno obrnili nazaj v Egipt, 40 rekoč Aronu: ›Naredi nam bogove, da gredo pred nami, kajti glede tega Mojzesa, ki nas je privedel iz egiptovske dežele, ne vemo, kaj je nastalo iz njega.‹ 41 In v tistih dneh so naredili tele in maliku darovali žrtev ter se veselili v delih svojih lastnih rok. 42 Potem se je Bog obrnil in jih predal, da obožujejo vojsko neba; kakor je pisano v knjigi prerokov: ›Oh hiša Izraelova ali ste meni darovali zaklane živali in žrtve v obdobju štiridesetih let v divjini? 43 Da, vzeli ste Molohov šotor in zvezdo svojega boga Rajfána, kipe, ki ste jih naredili, da bi jih oboževali; jaz pa vas bom odvedel onstran Babilona.‹ 44 Naši očetje so imeli v divjini šotorsko svetišče pričevanja, kakor je določil on, govoreč Mojzesu, da naj ga naredi glede na videz, ki ga je videl. 45 Katerega so tudi naši očetje, ki so prišli kasneje, vnesli z Jezusom na posest poganov, ki jih je Bog pregnal izpred obličja naših očetov do Davidovih dni; 46 ki je našel naklonjenost pred Bogom in si želel najti šotorsko svetišče za Jakobovega Boga. 47 Toda Salomon mu je zgradil hišo. 48 Vendar Najvišji ne prebiva v templjih, zgrajenimi z rokami; kakor pravi prerok: 49 ›Nebesa so moj prestol in zemlja je moja pručka. Kakšno hišo mi hočete zgraditi?‹ govori Gospod: ›Ali kaj je prostor mojega počitka? 50 Ali ni vse te stvari naredila moja roka?‹ 51 Vi trdovratni in neobrezani v srcu in ušesih, vi se vedno upirate Svetemu Duhu. Kakor so počeli vaši očetje, tako počnete vi. 52 Katerega izmed prerokov vaši očetje niso preganjali? In umorili so te, ki so vnaprej kazali na prihod Pravičnega, katerega izdajalci in morilci ste bili sedaj vi, 53 ki ste po uredbi angelov prejeli postavo, pa se je niste držali.« 54 Ko so slišali te besede, so bili zarezani do srca in s svojimi zobmi so škripali proti njemu. 55 Toda on je, poln Svetega Duha, neomajno gledal gor v nebesa in videl Božjo slavo ter Jezusa stati na Božji desnici. 56 In rekel: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega stati na Božji desnici.« 57 Tedaj so z močnim glasom zakričali in zamašili svoja ušesa ter soglasno stekli nadenj 58 in ga vrgli iz mesta ter ga kamnali. Priče pa so svoja oblačila položile k stopalom mladeniča, katerega ime je bilo Savel. 59 In kamnali so Štefana, ki je klical k Bogu ter govoril: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha.« 60 In pokleknil je ter z močnim glasom zaklical: »Gospod, tega greha jim ne položi na njihovo obtožnico.« In ko je to rekel, je zaspal.

< Apostolska dela 7 >