Apostolska dela 20

1 In potem, ko je vstaja prenehala, je Pavel k sebi poklical učence ter jih objel in odšel, češ da gre v Makedonijo.

2 In ko je odšel preko teh krajev in jim dal mnogo spodbude, je prišel v Grčijo

3 in tam je ostal tri mesece. In ko so Judje prežali nanj, ko je že skoraj odplul v Sirijo, se je namenil vrniti preko Makedonije.

4 In v Azijo so ga spremljali Sópater iz Beróje; in iz Tesaloníke Aristarh in Sekúndus; in Gaj iz Derbe in Timótej; in iz Azije Tihik in Trofim.

5 Ti, ki so šli pred nami, so nas pričakali v Troádi.

6 In po dneh nekvašenega kruha smo odjadrali iz Filípov in v petih dneh prišli k tem v Troádo, kjer smo ostali sedem dni.

7 In na prvi dan tedna, ko so učenci prišli skupaj k lomljenju kruha, jim je Pavel oznanjal, pripravljen, da jutri odide; in svoj govor nadaljeval do polnoči.

8 V zgornji sobi, kjer so bili skupaj zbrani, pa je bilo mnogo svetilk.

9 In na oknu je sedel nek mladenič, po imenu Evtih, ki je padel v globoko spanje. In medtem ko je Pavel dolgo pridigal, se je pogreznil v spanje in padel dol z [najvišjega], tretjega nadstropja in pobran je bil mrtev.

10 In Pavel je odšel dol, se zgrudil nanj, ga objel ter rekel: »Ne vznemirjajte se, kajti njegovo življenje je v njem.«

11 Ko je torej ponovno prišel gor in prelomil kruh in jedel ter še dolgo časa govoril, celó do svita, je tako odšel.

12 In mladeniča so privedli živega in bili so ne malo potolaženi.

13 In šli smo naprej k ladji in odjadrali do Asosa. Tam smo nameravali sprejeti Pavla, kajti tako je določil, ker je nameraval iti peš.

14 In ko se je z nami srečal pri Asosu, smo ga sprejeli in prišli v Mitiléno.

15 In od tam smo odjadrali in naslednji dan prišli nasproti Hiosu. In naslednji dan smo prispeli v Samos in ostali v Trogilu. In naslednji dan smo prišli v Milet.

16 Kajti Pavel se je odločil, da jadra mimo Efeza, ker v Aziji ni želel porabiti časa, kajti hitel je, če bi mu bilo mogoče, da bo na binkoštni dan v Jeruzalemu.

17 In iz Mileta je poslal v Efez in poklical starešine cerkve.

18 In ko so prišli k njemu, jim je rekel: »Od prvega dne, ko sem prišel v Azijo, veste, na kakšen način sem bil z vami v vseh obdobjih

19 in služil Gospodu z vso ponižnostjo mišljenja ter z mnogimi solzami in preizkušnjami, ki so me doletele med prežanjem Judov,

20 in kako nisem ničesar zamolčal, kar vam je bilo koristno, temveč sem vam pokazal in vas javno učil ter od hiše do hiše

21 pričeval obojim, tako Judom kakor tudi Grkom, kesanje pred Bogom in vero v našega Gospoda Jezusa Kristusa.

22 In sedaj glejte, grem v Jeruzalem, zvezan v duhu in ne poznam stvari, ki me bodo tam doletele,

23 razen da Sveti Duh v vsakem mestu pričuje, rekoč, da me čakajo vezi in stiske.

24 Toda nobena od teh besed me ne gane niti ne cenim svojega življenja dragocenega sebi, tako da bom lahko dokončal svoj tek z radostjo in službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da pričujem evangelij o Božji milosti.

25 In sedaj glejte, vem, da vi vsi, med katere sem odšel in oznanjal Božje kraljestvo, ne boste več videli mojega obraza.

26 Zaradi tega vam danes dajem izjavo, da sem čist pred krvjo vseh ljudi.

27 Kajti nisem se izogibal, da vam oznanim vso Božjo namero.

28 Zatorej pazite nase in na ves trop, nad katerim vas je Sveti Duh naredil nadzornike, da pasete Božjo cerkev, ki jo je pridobil s svojo lastno krvjo.

29 Kajti vem to, da bodo po mojem odhodu vstopili med vas nadležni volkovi, ki ne bodo prizanašali tropu.

30 Prav tako bodo izmed vas vstali možje, ki bodo govorili sprevržene besede, da učence odtegnejo za seboj.

31 Torej čujte in se spomnite, da v obdobju treh let, ponoči in podnevi, nisem prenehal s solzami vsakogar svariti.

32 In sedaj, bratje, vas priporočam Bogu in besedi njegove milosti, ki je zmožna, da vas izgradi in da vam da dediščino med vsemi temi, ki so posvečeni.

33 Nisem hlepel po nikogaršnjem srebru ali zlatu ali obleki.

34 Da, tudi vi sami veste, da so te roke služile mojim potrebam in tem, ki so bili z menoj.

35 Pokazal sem vam vse stvari, da moramo s takšnim trudom podpirati slabotne in se spominjati besed Gospoda Jezusa, kako je rekel: ›Bolj blagoslovljeno je dajati kakor prejemati.‹ «

36 In ko je tako govoril, je pokleknil in z njimi vsemi molil.

37 In vsi so bridko jokali in se oklenili Pavlovega vratu ter ga poljubljali

38 in žalovali predvsem zaradi vseh besed, ki jih je govoril, da naj ne bi več videli njegovega obraza. In pospremili so ga k ladji.