< Apostolska dela 17 >
1 Torej ko sta šla skozi Amfípolo in Apolonijo sta prišla do Tesaloníke, kjer je bila judovska sinagoga.
2 In kakor je bila njegova navada, je Pavel vstopil k njim in tri šabatne dneve z njimi razpravljal iz pisem,
3 razkrival in trdil, da je Kristus brezpogojno moral trpeti in ponovno vstati od mrtvih in da je ta Jezus, ki vam ga oznanjam, Kristus.
4 In nekateri izmed njih so verovali in se družili s Pavlom in Silom, in velika množica izmed predanih Grkov ter ne malo izmed vodilnih žensk.
5 Toda Judje, ki niso verovali, so prevzeti z zavistjo, vzeli k sebi neke ničvredne pajdaše iz prostaške sorte in zbrali skupino in po vsem mestu zanetili vstajo ter napadli Jazonovo hišo in si prizadevali, da ju privedejo k ljudstvu [dežele].
6 Ko pa ju niso našli, so Jazona in neke brate odvlekli k vladarjem mesta ter kričali: »Tile, ki so obrnili svet na glavo, so prišli tudi sèm,
7 ki jih je sprejel Jazon, in vsi ti delajo nasprotno cesarjevim odlokom, rekoč, da obstaja drug kralj, nek Jezus.«
8 In vznemirili so množico in mestne vladarje, ko so slišali te stvari.
9 In ko so od Jazona in od drugih prejeli varščino, so jih izpustili.
10 In bratje so Pavla ter Sila takoj ponoči odposlali v Berójo. Ko sta prispela tja, sta odšla v judovsko sinagogo.
11 Ti so bili plemenitejši, kakor tisti v Tesaloníki, ker so z vso prisebnostjo sprejeli besedo in dnevno preiskovali pisma, če so bile te stvari take.
12 Zato so mnogi izmed njih verovali, tudi častitljive ženske, ki so bile Grkinje in izmed mož ne malo.
13 Toda ko so Judje iz Tesaloníke spoznali, da je Pavel Božjo besedo oznanjal v Beróji, so prišli tudi tja in razvneli množico.
14 In potem so bratje Pavla takoj odposlali, da gre, kot bi bilo k morju, toda Sila in Timótej sta še vedno ostala tam.
15 In ti, ki so spremljali Pavla, so ga privedli v Atene in ko so prejeli zapoved za Sila in Timóteja, naj z vso naglico prideta k njemu, so odšli.
16 Torej medtem ko je Pavel v Atenah čakal nanju, je bil njegov duh v njem razvnet, ko je videl mesto v celoti predano malikovanju.
17 Zato se je v sinagogi prerekal z Judi in s predanimi osebami in vsakodnevno na trgu s temi, ki so se srečevali z njim.
18 Potem so mu ugovarjali neki filozofi izmed epikurejcev in izmed stoikov. In nekateri so rekli: »Kaj hoče povedati ta blebetavec?« Drugi nekako: »Zdi se, da je oznanjevalec tujih bogov, « ker jim je oznanjal Jezusa in vstajenje.
19 In prijeli so ga ter ga privedli na Areopag, rekoč: »Ali lahko izvemo, kakšen je ta novi nauk, o katerem govoriš?«
20 Kajti v naša ušesa prinašaš nekatere čudne besede. Hočemo torej izvedeti, kaj te stvari pomenijo.
21 (Kajti vsi Atenci in tujci, ki so bili tam, svojega časa niso porabljali za nič drugega, razen da so ali govorili ali poslušali kako novo stvar.)
22 Tedaj je Pavel na sredi Marsovega hriba vstal in rekel: » Vi atenski možje, zaznavam, da ste v vseh stvareh preveč vraževerni.
23 Kajti ko sem šel mimo in gledal vaše predmete čaščenja, sem našel oltar s tem napisom: NEPOZNANEMU BOGU. Katerega torej vi nevedno obožujete, tega vam jaz razglašam.
24 Bog, ki je naredil svet in vse stvari na njem, glede na to, da je on Gospodar neba in zemlje, ne prebiva v templjih, narejenimi z rokami,
25 tudi ni oboževan s človeškimi rokami, kakor da karkoli potrebuje, glede na to, da vsem daje življenje in dihanje in vse stvari
26 in je iz ene krvi naredil vse narode ljudi, da prebivajo na vsem obličju zemlje in je vnaprej določil določene čase in meje njihovega prebivanja,
27 da bi iskali Gospoda, če bi ga morda dotipali in ga našli, čeprav ni daleč od vsakega izmed nas.
28 Kajti v njem živimo in se gibljemo in obstajamo, kakor so rekli celó nekateri izmed vaših lastnih pesnikov: ›Kajti tudi mi smo njegovo potomstvo.‹
29 Kot smo torej zagotovo potomstvo Boga, ne bi smeli misliti, da je Božanstvo podobno zlatu ali srebru ali kamnu, vrezanemu od umetnika in [s] človeško pripravo.
30 In nad časi te nevednosti je Bog zamižal, toda sedaj povsod vsem ljudem zapoveduje, da se pokesajo,
31 kajti določil je dan, na katerega bo sodil svet v pravičnosti, po tem možu, ki ga je določil. O tem je dal zagotovilo vsem ljudem, ker ga je obudil od mrtvih.«
32 Ko pa so slišali o vstajenju mrtvih, so se nekateri posmehovali, drugi pa so rekli: »Oh tej zadevi te bomo ponovno poslušali.«
33 Tako je Pavel odšel izmed njih.
34 Vendar so se mu določeni možje trdno pridružili in verovali, med katerimi je bil Dionizij Areopagít in ženska, po imenu Dámaris in drugi z njima.
