Salmenes 119
1 Sæle er dei som gjeng ein ulastande veg, dei som ferdast i Herrens lov!
Alef. Blagor poštenim na potu, kateri hodijo po postavi Gospodovi.
2 Sæle er dei som tek vare på hans vitnemål, som søkjer honom av alt sitt hjarta,
Blagor njim, ki hranijo pričanja njegova, ki ga iščejo iz vsega srca.
3 dei som ikkje gjer urett, men vandrar på hans vegar.
Kateri tudi ne delajo krivice, ampak hodijo po potih njegovih.
4 Du hev gjeve dine fyresegner, at ein skal halda deim vel.
Ti si zapovedal ukaze svoje, da naj se spolnjujejo pridno.
5 Å, kunde vegarne mine verta faste, so eg heldt dine fyreskrifter!
O da bi bila pota moja obernena spolnjevat postave tvoje!
6 Då skal eg ikkje verta til skammar når eg gjev gaum etter alle dine bodord.
Tedaj se ne osramotim, ko bodem gledal vse zapovedi tvoje.
7 Eg vil takka deg av eit ærlegt hjarta når eg lærer dine rettferdsdomar.
Slavil te bodem s pravim srcem; učil se sodbâ pravice tvoje.
8 Dine fyreskrifter vil eg halda, du må ikkje reint forlata meg.
Postave tvoje bodem spolnjeval, ne zapusti me tako!
9 Korleis skal ein ungdom halda stigen sin rein? Når han held seg etter ditt ord.
Bet. Kako bode deček čistil stezo svojo? Držeč se je poleg besede tvoje.
10 Av alt mitt hjarta hev eg søkt deg, lat meg ikkje villast burt frå dine bodord!
Iz vsega srca svojega te iščem, ne daj, da izgrešim zapovedi tvoje.
11 I hjarta mitt hev eg gøymt ditt ord, so eg ikkje skal synda imot deg.
V srci svojem hranim govor tvoj, da ne grešim zoper tebe.
12 Lova vere du, Herre! Lær meg dine fyreskrifter!
Ti blagoslavljeni Gospod, uči me postave svoje.
13 Med lipporne mine hev eg forkynt alle rettar frå din munn.
Z ustnami svojimi preštevam vse pravice tvojih ust,
14 Eg er glad i vegen etter dine vitnemål som i all rikdom.
Veselim se pota pričanj tvojih, kakor vseh zakladov.
15 På dine fyresegner vil eg grunda og skoda på dine stigar.
Zapovedi tvoje premišljujem in gledam steze tvoje.
16 I dine fyreskrifter vil eg hava hugnad, og ikkje vil eg gløyma ditt ord.
V postavah tvojih se razveseljujem, besede tvoje ne zabim.
17 Gjer vel imot din tenar, at eg må liva! so vil eg halda ditt ord.
Gimel. Dobroto podéli hlapcu svojemu, dokler živim spolnjujem naj besedo tvojo.
18 Lat upp augo mine, at eg kann skoda underlege ting i di lov!
Odgrni oči moje, da gledam čuda po zakonu tvojem.
19 Ein gjest er eg på jordi, løyn ikkje dine bodord for meg!
Tujec sem na tej zemlji, ne skrivaj mi zapovedi svojih.
20 Mi sjæl er sunderknasa av lengting etter dine rettar all tid.
Ginem od hrepenenja po pravicah tvojih vsak čas.
21 Du hev truga dei stormodige, dei forbanna, som fer vilt frå dine bodord.
Ti pogubljaš prevzetne, proklete, kateri izgrešajo zapovedi tvoje.
22 Tak burt frå meg skam og vanvyrdnad! for dine vitnemål hev eg teke vare på.
Odvali od mene sramoto in zaničevanje, ker hranim pričanja tvoja.
23 Jamvel hovdingar hev sete i samrøda mot meg; din tenar grundar på dine fyreskrifter.
Tedaj prvaki sedé in govoré zoper mene, hlapec tvoj premišlja postave tvoje.
24 Dine vitnemål er og min hugnad, dei er mine rådgjevarar.
Tedaj so pričanja tvoja razveseljevanja moja, svetovalci moji.
25 Mi sjæl ligg nedi dusti, haldt meg i live etter ditt ord!
Dalet. V prahu tiči življenje moje, živega me ohrani po besedi svoji.
26 Eg fortalde um mine vegar, og du svara meg; lær meg dine fyreskrifter!
Pota svoja sem prešteval, in ti si me uslišal; úči me postave svoje.
27 Lat meg få skyna vegen etter dine fyresegner! So vil eg grunda på dine under.
Daj, da umem pot zapovedi tvojih, da premišljam čuda tvoja.
28 Mi sjæl græt av sorg; reis meg upp etter ditt ord!
Od otožnosti solzi duša moja, dvigni me po besedi svoji.
29 Snu lygnevegen burt frå meg, og unn meg di lov!
Krivičnosti pot odvrni od mene, in zakon svoj mi podéli milostno.
30 Truskaps veg hev eg valt, dine rettar hev eg sett framfyre meg.
Resnice pot volim, sodbe tvoje imam pred očmi.
31 Eg heng fast ved dine vitnemål, Herre, lat meg ikkje verta til skammar!
Držim se pričanj tvojih, Gospod; ne daj, da se osramotim.
32 Vegen etter dine bodord vil eg springa, for du trøystar mitt hjarta.
Po potih zapovedi tvojih bodem tekal, ko bodeš razširil srce moje.
33 Herre, vis meg vegen etter dine fyreskrifter! so vil eg fara honom alt til endes.
He. Uči me, Gospod, postav tvojih pót, katero bodem hranil do konca.
34 Gjev meg skyn, so vil eg taka vare på di lov og halda henne av alt mitt hjarta.
Daj, da umem, da hranim zakon tvoj, in da ga spolnjujem iz vsega srca.
35 Leid meg på dine bodords stig, for han er til hugnad for meg.
Daj, da hodim po zapovedi tvojih poti, ker tá me razveseljuje.
36 Bøyg mitt hjarta til dine vitnemål og ikkje til urett vinning!
Nagni srce moje k postavam svojim, in ne k dobičku.
37 Vend augo mine burt, so dei ikkje ser etter fåfengd, haldt meg i live på din veg!
Odvrni oči moje, da ne gledajo ničemurnosti; po potih tvojih daj da živim.
38 Uppfyll for din tenar ordet ditt, som gjer at ein ottast deg!
Stóri govor svoj hlapcu svojemu, kateri je vdan strahu pred teboj.
39 Tak burt ifrå meg mi skjemsla som eg er rædd, for dine rettar er gode.
Odvrni sramoto mojo, katere se bojim, ker dobre so pravice tvoje.
40 Sjå, eg lengtar etter dine fyresegner, haldt meg i live ved di rettferd.
Glej, ukazov tvojih želim, v pravici tvoji daj mi živeti.
41 Lat di miskunn, Herre, koma yver meg, di frelsa etter ditt ord!
Vav. Ko mi bodejo prišle milosti tvoje, Gospod; blaginja tvoja po govoru tvojem,
42 Eg vil gjeva svar til honom som spottar meg; for eg lit på ditt ord.
Odgovoril bodem njemu, ki me sramoti, kakor je; ker zaupanje imam v besedo tvojo.
43 Riv ikkje sannings ord so reint or munnen min, for på dine domar ventar eg.
Ali od ust mojih ne odvzemi besede svoje resnične; ker pravic tvojih čakam.
44 Stødt vil eg halda di lov, æveleg og alltid.
In spolnjeval bodem zakon tvoj vedno, vekomaj in vekomaj.
45 Lat meg ferdast i det frie, for eg spør etter dine fyresegner!
In neprestano bodem hodil po sami širjavi, ker povelj tvojih iščem.
46 Eg vil tala um dine vitnemål for kongar, og eg skal ikkje verta til skammar.
In govoril bodem o pričanjih tvojih pred kralji, in ne bode me sram.
47 Eg vil frygda meg ved dine bodord, som eg elskar.
In razveseljujoč se v zapovedih tvojih, katere ljubim,
48 Eg vil lyfta mine hender til dine bodord som eg elskar, og eg vil grunda på dine fyreskrifter.
Dvignil bodem roke svoje do povelj tvojih, katera ljubim, in premišljeval postave tvoje.
49 Kom i hug ditt ord til din tenar, med di du hev gjeve meg von!
Zajin. Spomni se besede svoje s hlapcem svojim, o kateri si mi dal upanje.
50 Det er mi trøyst i min vesaldom, at ditt ord hev halde meg i live.
To je tolažilo moje v bridkosti moji; da me govor tvoj oživlja.
51 Ovmodige hev spotta meg mykje, frå di lov hev eg ikkje vike.
Prevzetniki se mi posmehujejo silno, od postave tvoje ne zavijem.
52 Eg kom i hug, Herre, dine domar frå gamle dagar, og eg vart trøysta.
Spominjam so sodbà tvojih od vekomaj, Gospod, in samega sebe tolažim.
53 Brennande harm hev eg vorte på dei ugudlege som forlet di lov.
Vihar me grabi od krivičnih, ki zapuščajo zakon tvoj.
54 Dine fyreskrifter hev vorte mine lovsongar i det hus der eg bur som framand.
Prepevanju predmet so mi postave tvoje v kraji popotovanj mojih.
55 Um natti kom eg ditt namn i hug, Herre, og eg heldt di lov.
Ponoči se spominjam imena tvojega, Gospod; in zakon tvoj spolnjujem.
56 Dette timdest meg, at eg fekk taka vare på dine fyreskrifter.
To je tolažba meni, da hranim zapovedi tvoje.
57 Herren er min lut, sagde eg, med di eg heldt dine ord.
Het. Delež moj si, Gospod, pravim, da spolnjujem besede tvoje.
58 Eg naudbad deg av alt mitt hjarta: «Ver miskunnsam imot meg etter ditt ord!»
Obličje tvoje molim iz vsega srca svojega; milost mi izkaži po govoru svojem.
59 Eg tenkte på mine vegar og vende mine føter til dine vitnemål.
Pota svoja premišljam, da obračam noge svoje po pričanjih tvojih.
60 Eg skunda meg og tøvra ikkje med å halda dine bodord.
Hitim in se ne mudim spolnjevat zapovedi tvoje.
61 Bandi til dei ugudlege hev snørt meg inn, di lov hev eg ikkje gløymt.
Krdela krivičnih me plenijo, a postave tvoje ne zabim.
62 Midt på natti stend eg upp og vil takka deg for dine rettferdslover.
O polunoči vstajam slavit te, zavoljo zapovedi tvojih pravičnih.
63 Eg held meg til alle deim som ottast deg, og som held dine fyresegner.
Tovariš sem vsem, kateri te česté in spolnjujejo povelja tvoja.
64 Av di miskunn, Herre, er jordi full; lær meg dine fyreskrifter!
Milosti tvoje, o Gospod, polna je zemlja; postave svoje me úči.
65 Tenaren din hev du gjort vel imot, Herre, etter ditt ord.
Tet. Dobro si storil hlapcu svojemu, Gospod; po besedi svoji.
66 Lær meg god skynsemd og kunnskap! for eg trur på dine bodord.
Izvrstnost pameti in vednosti me úči; ker zapovedim tvojim verujem.
67 Fyrr eg vart nedbøygd, for eg vilt, men no held eg ditt ord.
Ko nisem še govoril, motil sem se; sedaj pa spolnjujem govor tvoj.
68 Du er god og gjer godt, lær meg dine fyreskrifter!
Dober si in dobrotljiv, úči me postave svoje.
69 Dei ovmodige hev spunne i hop lygn imot meg, av alt mitt hjarta held eg dine fyresegner.
Ko zvijačo napravljajo zoper mene prevzetniki, jaz iz vsega srca hranim povelja tvoja.
70 Deira hjarta er feitt som talg; eg fegnast ved di lov.
Debelí se kakor z mastjo njih srce; jaz se zakona tvojega radujem.
71 Det var godt for meg at eg vart nedbøygd, so eg kunde læra dine fyreskrifter.
Na dobro mi je bila bridkost, da bi se učil postav tvojih.
72 Lovi frå din munn er betre for meg enn tusund stykke gull og sylv.
Boljši mi je zakon tvojih ust nego mnogo tisoč zlatnikov in srebernikov.
73 Dine hender hev gjort meg og laga meg til, gjev meg skyn, so eg kann læra dine bodord!
Jod. Roke tvoje so me naredile in napravile me; storí me razumnega, da se učim povelj tvojih.
74 Dei som ottast deg, skal sjå meg og gleda seg, for på ditt ord ventar eg.
Boječi se tebe naj me vidijo ter se veselé, ker imam v besedi tvoji nado svojo.
75 Eg veit, Herre, at dine domar er rettferd, og at du i truskap hev bøygt meg ned.
Spoznavam, Gospod, da so pravične sodbe tvoje; in da si me v zvestobi ponižal.
76 Lat di miskunn vera til trøyst for meg, etter det du hev sagt til din tenar!
Pridi skoraj milost tvoja, da me tolaži, po govoru tvojem s tvojim hlapcem.
77 Lat di miskunn koma yver meg so eg kann liva! for di lov er mi lyst.
Dojdejo naj mi usmiljenja tvoja, da živim; ker zakon je vse razveseljevanje moje.
78 Lat dei ovmodige verta skjemde! for dei hev trykt meg utan årsak. Eg grundar på dine fyresegner.
Osramoté se naj prevzetniki, ker mi hudo delajo po krivem, ko premišljujem povelja tvoja.
79 Lat deim snu seg til meg, dei som ottast deg, og kjenner dine vitnemål!
Povrnejo se naj k meni boječi se tebe in poznajoči pričanja tvoja.
80 Lat mitt hjarta vera fullkome i dine fyreskrifter, so eg ikkje skal verta til skammar!
Srce moje bode pošteno v postavah tvojih, da se ne osramotim.
81 Mi sjæl naudstundar etter di frelsa, eg ventar på ditt ord.
Kaf. Duša moja koperni po blaginji tvoji; v besedi tvoji imam nado.
82 Mine augo naudstundar etter ditt ord, og eg segjer: «Når vil du trøysta meg?»
Oči moje koperné po govoru tvojem, ko govorim: Kedaj me bodeš potolažil?
83 For eg er som ei lerflaska i røyk; dine fyreskrifter gløymer eg ikkje.
Dasì sem podoben mehu v dimu, postav tvojih nisem pozabil.
84 Kor mange er vel dagarne for din tenar? Når vil du halda dom yver deim som forfylgjer meg?
Koliko bode dnî hlapca tvojega? Kedaj bodeš sodil nje, ki me preganjajo?
85 Dei ovmodige hev grave graver for meg, dei som ikkje liver etter di lov.
Jame mi kopljejo prevzetniki, kateri se ne ravnajo po zakonu tvojem.
86 Alle dine bodord er trufaste; med lygn forfylgjer dei meg; hjelp meg!
Vsa povelja tvoja zgolj resnica; po krivem me preganjajo, pomagaj mi.
87 Dei hadde so nær tynt meg i landet, men eg hev ikkje forlate dine fyresegner.
Skoraj so me uničili vrženega na tla; jaz pa se nísem izneveril postavam tvojim.
88 Haldt meg i live etter di miskunn! So vil eg taka vare på vitnemålet frå din munn.
Po milosti svoji ohrani me živega, da spolnjujem pričanja tvojih ust.
89 Til æveleg tid, Herre, stend ditt ord fast i himmelen.
Lamed. Vekomaj, o Gospod, biva beseda tvoja v nebesih,
90 Frå ætt til ætt varer din truskap, du hev grunnfest jordi, og ho stend.
Od roda do roda zvestoba tvoja; ko si ustanavljal zemljo, stala je ona.
91 Til å setja dine domar i verk stend dei der i dag; for alle ting er dine tenarar.
Po sodbah tvojih stoji vse še danes; ker vse ono služi tebi.
92 Dersom ikkje di lov hadde vore mi lyst, so hadde eg forgjengest i mi djupe naud.
Ako bi ne bil zakon tvoj vse razveseljevanje moje, zdavnaj že bi bil poginil v nadlogi svoji.
93 I all æva skal eg ikkje gløyma dine fyresegner, for ved deim hev du halde meg i live.
Vekomaj ne pozabim povelj tvojih, ker z njimi hraniš me živega.
94 Din er eg, frels meg! for dine fyresegner hev eg spurt etter.
Tvoj sem, hrani me, ker povelj tvojih iščem.
95 På meg hev dei ugudlege venta og vil tyna meg; på dine vitnemål agtar eg.
Ko me čakajo krivični, da me pogubé, pregledujem pričanja tvoja.
96 På alt det fullkomne hev eg set ein ende; men dine bodord rekk ovleg vidt.
Sleherne popolnosti vidim da je konec; povelje tvoje pa je obširno silno.
97 Kor eg hev lovi di kjær! Heile dagen er ho i min tanke.
Mem. Kako ljubim zakon tvoj! ves dan je premišljevanje moje.
98 Dine bodord gjer meg visare enn mine fiendar, for æveleg eig eg deim.
Modrejšega od sovražnikov mojih me dela po poveljih tvojih; ker vekomaj mi je na strani.
99 Eg hev vorte klokare enn alle mine lærarar, for eg grundar på dine vitnemål.
Razumnejši postajam od vseh učenikov svojih; ker pričanja tvoja so premišljevanje moje.
100 Eg er vitugare enn dei gamle, for dine fyresegner hev eg teke vare på.
Razumnejši sem od starcev, ker hranim povelja tvoja.
101 Frå kvar vond stig hev eg halde mine føter burte, so eg kunde halda ditt ord.
Od vsake hudobne steze zadržujem noge svoje, da spolnjujem besedo tvojo.
102 Frå dine lover hev eg ikkje vike, for du hev lært meg upp.
Od sodbâ tvojih se ne ganem, ker ti me učiš.
103 Kor søt din tale er for gomen min, betre enn honning for munnen min.
Kako sladki so mojemu grlu govori tvoji! sladkejši od medú ustom mojim.
104 Av dine fyresegner fær eg vit, difor hatar eg kvar lygnestig.
Po poveljih tvojih sem razumen, zatorej sovražim vsako stezo krivičnosti.
105 Ditt ord er ei lykt for min fot og eit ljos for min stig.
Nun. Svetilo nogi moji je beseda tvoja, in poti moji luč.
106 Eg hev svore og hev halde det, å taka vare på dine rettferdslover.
Prisegel sem, kar bodem držal, da bodem spolnjeval pravične sodbe tvoje.
107 Eg er ovleg nedbøygd; Herre, haldt meg i live etter ditt ord!
Ponižan sem silno, Gospod; živega me ohrani, po besedi svoji.
108 Lat min munns offer tekkjast deg, Herre, og lær meg dine rettar!
Prostovoljne daritve ust mojih sprejemaj, prosim, Gospod; in pravice svoje me úči.
109 Eg gjeng alltid med livet i neven, men di lov hev eg ikkje gløymt.
Duša moja je vedno v roki moji; vendar ne zabim tvojega zakona.
110 Dei ugudlege hev lagt snara for meg; men frå dine fyresegner hev eg ikkje villa meg burt.
Mogočni krivičniki mi stavijo zanko, vendar od povelj tvojih ne zajdem.
111 Til æveleg eiga hev eg fenge dine vitnemål, for dei er mi hjartans gleda.
Pričanja tvoja imam vekomaj, ker so veselje mojemu srcu.
112 Eg hev bøygt mitt hjarta til å gjera etter dine fyreskrifter, æveleg og til endes.
Srce svoje nagibljem, da spolnjuje postave tvoje, vekomaj, večno!
113 Dei tvihuga hatar eg, men di lov elskar eg.
Sameh. Misli druge sovražim, zakon pa tvoj ljubim.
114 Du er mi livd og min skjold, og på ditt ord ventar eg.
Zatišje si moje in ščit moj; v besedi tvoji imam nado.
115 Vik frå meg, de som gjer vondt, at eg kann halda min Guds bodord!
Umaknite se od mene, hudobni, da hranim ukaze svojega Boga.
116 Haldt meg uppe etter ditt ord, so eg kann liva, og lat meg ikkje verta til skammar med mi von!
Podpiraj me po govoru svojem, da živim; in ne osramoti me v nadi moji.
117 Haldt meg uppe, so eg kann verta frelst! So vil eg alltid sjå med lyst på dine fyreskrifter.
Podpiraj me, da bodem otét, in da gledam vedno na postave tvoje.
118 Du agtar for inkje alle deim som fer vilt frå dine fyreskrifter; for deira svik er fåfengd.
Vse, kateri izgrešujejo postave tvoje, teptaš; ker krivična je njih zvijača.
119 Som slagg kastar du burt alle ugudlege på jordi; difor elskar eg dine vitnemål.
Kakor žlindro odpravljaš vse krivične sè zemlje; zatorej ljubim pričanja tvoja.
120 Eg rys i holdet av rædsla for deg, og for dine domar ottast eg.
Od strahú pred teboj trepeče meso moje; tako me je strah tvojih sodbâ.
121 Eg hev gjort rett og rettferd, du vil ikkje gjeva meg yver til deim som trykkjer meg.
Hajin. Po sodbi delam in pravici; ne izročaj me njim, ki me stiskajo.
122 Gakk i borg for tenaren din, so det må ganga honom vel! lat ikkje dei ovmodige trykkja meg!
Porok bodi hlapcu svojemu na dobro; da me ne zatirajo prevzetni.
123 Augo mine naudstundar etter di frelsa og etter ditt rettferdsord.
Oči moje koperné po blaginji tvoji, in po pravičnem govoru tvojem.
124 Gjer med din tenar etter di miskunn og lær meg dine fyreskrifter!
Ravnaj po milosti svoji s hlapcem svojim; in postave svoje me úči.
125 Eg er din tenar; gjev meg vit, so eg kann kjenna dine vitnemål!
Hlapec sem tvoj, storí me razumnega, da spoznam pričanja tvoja.
126 Det er tid for Herren til å gripa inn, dei hev brote di lov.
Čas je, da dela Gospod; v nič dévajo zakon tvoj.
127 Difor elskar eg dine bodord meir enn gull, ja, meir enn fint gull.
Zatorej bolj ljubim ukaze tvoje, ko zlato in sicer najčistejše.
128 Difor held eg alle fyresegner um alle ting for rette; eg hatar kvar lygnestig.
Zato spoznavam vse ukaze za prave; vsako stezo krivičnosti sovražim.
129 Underfulle er dine vitnemål, difor tek mi sjæl vare på deim.
Pe. Čudovita so pričanja tvoja; zatorej jih hrani duša moja.
130 Når ordi dine opnar seg, gjev dei ljos, og dei gjer dei einfalde kloke.
Dohod besed tvojih razsvetljuje; z razumnostjo podučuje preproste.
131 Eg let munnen upp og sukka av lengting; for etter dine bodord stunda eg.
Usta svoja raztezam in sopiham; ker želján sem ukazov tvojih.
132 Vend deg til meg og ver meg nådig, som rett er mot deim som elskar ditt namn!
Ozri se v mé in storí mi milost; kakor je prav proti njim, kateri ljubijo ime tvoje.
133 Gjer mine stig faste ved ditt ord, og lat ingen urett råda yver meg!
Noge moje utrdi v govoru svojem, in ne daj da gospoduje kaka krivica z menoj.
134 Løys du meg ut or menneskjevald! So vil eg halda dine fyresegner.
Otmi me zatiranja ljudî, da spolnjujem postave tvoje.
135 Lat di åsyn lysa på din tenar, og lær meg dine fyreskrifter!
Daj, da sveti tvoje obličje pred hlapcem tvojim; in úči me postave svoje.
136 Vatsbekkjer renn or augo mine, av di folk ikkje held di lov.
Potoki vodâ tekó iz mojih oči, zaradi njih, ki ne spolnjujejo tvojega zakona.
137 Rettferdig er du, Herre, og rette er dine domar.
Sade. Pravičen si, Gospod, in raven v sodbah svojih.
138 Du hev fyreskrive dine vitnemål i rettferd og i stor truskap.
Ukazal si pravična pričanja svoja, in silno zvesta.
139 Min brennhug hev tært meg upp, av di mine motstandarar hev gløymt dine ord.
Od gorečnosti svoje ginem, ker besede tvoje zabijo sovražniki moji.
140 Ditt ord er vel reinsa, og din tenar elskar det.
Čist je govor tvoj močno; zatorej ga ljubi hlapec tvoj.
141 Liten er eg og vanvyrd; dine fyresegner hev eg ikkje gløymt.
Majhen sem jaz in zaničevan; povelj tvojih ne zabim,
142 Di rettferd er ei æveleg rettferd, og di lov er sanning.
Pravice tvoje, vedne pravice, in postave tvoje resnične.
143 Naud og trengsla fann meg; dine bodord er mi lyst.
Zatiranje in stiska me obhajati; ukazi tvoji so razveseljevanje moje.
144 Rettferdige er dine vitnemål til æveleg tid; gjev meg skyn, so eg kann liva!
Pravica pričanj tvojih je vekomaj; razumnega me naredi, da živim.
145 Eg ropar av alt mitt hjarta, svara meg, Herre! Dine fyreskrifter vil eg taka vare på.
Kof. Ko te kličem iz vsega srca, usliši me, Gospod, da hranim postave tvoje.
146 Eg ropar til deg, frels meg! so vil eg halda dine vitnemål.
Ko te kličem, reši me, da spolnjujem pričanja tvoja.
147 Tidleg i dagningi var eg uppe og ropa um hjelp; eg venta på ditt ord.
Préd te pridem v somraku, da vpijem; v besedo tvojo imam upanje.
148 Mine augo var uppe fyre nattevakterne, so eg kunde grunda på ditt ord.
Oči moje prehitujejo straže, premišljat govor tvoj.
149 Høyr mi røyst etter di miskunn, Herre, haldt meg i live etter dine domar!
Glas moj poslušaj po milosti svoji, Gospod; po sodbah svojih ohrani me živega,
150 Dei er nær som renner etter ugjerning; frå di lov er dei langt burte.
Ko se bližajo pregrehe učenci, ki so daleč od zakona tvojega,
151 Du er nær, Herre, og alle dine bodord er sanning.
Blizu si, Gospod; in vsi ukazi tvoji so resnica.
152 Longe sidan veit eg av dine vitnemål, at du hev grunnfest deim i all æva.
Zdavnaj vem o pričanjih tvojih, da si jih ustanovil vekomaj.
153 Sjå til mi djupe naud og fria meg ut! For di lov hev eg ikkje gløymt.
Reš. Ozri se v nadlogo mojo, in reši me; ker zakona tvojega ne zabim.
154 Før mi sak, og løys meg ut, haldt meg i live etter ditt ord!
Prevzemi pravdo mojo in reši me; po govoru svojem ohrani me živega.
155 Frelsa er langt frå dei ugudlege, for dine fyreskrifter spør dei ikkje etter.
Daleč od krivičnih bodi blaginja, ker ne iščejo postav tvojih.
156 Di miskunn er stor, Herre; haldt meg i live etter dine domar!
Usmiljenje tvoje je obilo, Gospod; po sodbah tvojih, ohrani me živega.
157 Mange er dei som forfylgjer meg og stend meg imot; frå dine vitnemål hev eg ikkje vike.
Dasì je mnogo preganjalcev mojih in sovražnikov mojih, od pričanj tvojih ne krenem.
158 Eg såg dei utrue og fekk uhug, av di dei ikkje heldt ditt ord.
Kakor hitro vidim izdajalce, mučim z gnjusom samega sebe, ker se ne držé govora tvojega.
159 Sjå at eg hev elska dine fyresegner! Herre, haldt meg i live etter di miskunn!
Glej, da ljubim povelja tvoja, Gospod; po milosti svoji ohrani me živega.
160 Summen av ditt ord er sanning, og æveleg stend all di rettferds lov.
Preblaga beseda tvoja je sama resnica; in vekomaj je vsaka pravična sodba tvoja.
161 Hovdingar forfylgde meg utan orsak, men mitt hjarta ottast dine ord.
Šin. Ko me preganjajo po nedolžnem prvaki; boji se besede tvoje moje srce.
162 Eg gled meg yver ditt ord, som når ein finn mykje herfang.
Veselim se govora tvojega; kakor kdor je našel plen obilen.
163 Lygn hev eg hata og havt stygg til; di lov hev eg elska.
Krivičnost sovražim in studim, zakon tvoj ljubim.
164 Sju gonger um dagen hev eg lova deg for dine rettferdige domar.
Sedemkrat te hvalim na dán za pravične sodbe tvoje.
165 Mykje fred hev dei som elskar di lov, og ingen støyt fær deim til fall.
Velik mir imajo, kateri ljubijo zakon tvoj, in ní jim izpotike.
166 Eg hev venta på di frelsa, Herre, og dine bodord hev eg halde.
Blaginje tvoje čakam, Gospod; in ukaze tvoje spolnjujem.
167 Mi sjæl hev halde dine vitnemål, og eg elska deim mykje.
Duša moja spolnjuje pričanja tvoja, in ljubim jih močno.
168 Eg hev halde dine fyresegner og dine vitnemål, for alle mine vegar er for di åsyn.
Povelja tvoja spolnjujem in pričanja tvoja, ker vsa pota moja so pred teboj.
169 Lat mitt klagerop koma fram for di åsyn, Herre! Gjev meg skyn etter ditt ord.
Tav. Vpitje moje se bližaj tvojemu obličju, Gospod; po besedi svoji naredi me umnega.
170 Lat mi bøn koma for di åsyn! Frels meg etter ditt ord!
Molitev moja pridi pred obličje tvoje; po govoru svojem otmi me.
171 Mine lippor skal fløda yver av lovsong, for du lærer meg dine fyreskrifter;
Hvala bodo vrela z ustnic mojih, ko me bodeš učil postave svoje.
172 Mi tunga skal syngja um ditt ord; for alle dine bodord er rettferd.
Jezik moj bode prepeval govor tvoj, da so prepravične vse zapovedi tvoje.
173 Lat di hand vera meg til hjelp! for dine fyresegner hev eg valt ut.
V pomoč mi bodi na strani roka tvoja; ker volim povelja tvoja.
174 Eg lengtar etter di frelsa, Herre, og di lov er mi lyst.
Po blaginji tvoji hrepenim, Gospod; in zakon tvoj je vse razveseljevanje moje.
175 Lat mi sjæl leva og lova deg, og lat dine domar hjelpa meg!
Živi duša moja, da hvali tebe; in sodbe tvoje naj pomagajo meni.
176 Eg hev fare vilt; leita upp din tenar som ein burtkomen sau! for dine bodord hev eg ikkje gløymt.
Potikam se kakor ovca izgubljena, išči svojega hlapca; ker povelj tvojih ne zabim.
