< Salmi 35 >

1 Di Davide. O Eterno, contendi con quelli che contendono meco, combatti con quelli che combattono meco.
Pesem Davidova. Bojuj se, Gospod, zoper njé, ki se bojujejo z menoj; napadi jih, ki napadajo mene.
2 Prendi lo scudo e la targa e lèvati in mio aiuto.
Zgrabi ščit veliki ali mali, in vstani v mojo pomoč:
3 Tira fuori la lancia e chiudi il passo ai miei persecutori; di’ all’anima mia: Io son la tua salvezza.
In potegni sulico, in prestrezi njé, ki me preganjajo: reci duši moji: Blaginja sem tvoja.
4 Sian confusi e svergognati quelli che cercano l’anima mia; voltin le spalle e arrossiscano quei che macchinano la mia rovina.
Osramoté se naj in z rudečico oblijó, kateri iščejo duše moje: nazaj naj se zapodé in zarudé, kateri mi nameravajo hudo.
5 Sian come pula al vento e l’angelo dell’Eterno li scacci.
Bodejo naj kakor pleve pred vetrom, ko ga zažene angelj Gospodov.
6 Sia la via loro tenebrosa e sdrucciolevole, e l’insegua l’angelo dell’Eterno.
Temna bodi njih pot in prepolzka, in angelj Gospodov naj jih preganja.
7 Poiché, senza cagione, m’hanno teso di nascosto la loro rete, senza cagione hanno scavato una fossa per togliermi la vita.
Ker po krivem mi skrivajo v jami mrežo svojo, po krivem kopljejo jamo duši moji.
8 Li colga una ruina improvvisa e sian presi nella rete ch’essi stessi hanno nascosta; scendano nella rovina apparecchiata per me.
Pride naj mu, da ne bode vedel, poguba, da ga vjame mreža njegova, katero skriva: v pogubo naj pade vanjo.
9 Allora l’anima mia festeggerà nell’Eterno, e si rallegrerà nella sua salvezza.
Tako naj se duša moja raduje v Gospodu, veseli se naj v blaginji njegovi.
10 Tutte le mie ossa diranno: O Eterno, chi è pari a te che liberi il misero da chi è più forte di lui, il misero e il bisognoso da chi lo spoglia?
Vse kosti moje naj govoré: Gospod, kdo je tebi enak? Siromaka otimaš iz rok močnejega od njega; siromaka, pravim, in ubožca iz rok njega, ki ga pleni?
11 Iniqui testimoni si levano; mi domandano cose delle quali non so nulla.
Priče vstajajo krivične; česar si nisem v svesti, terjajo od mene.
12 Mi rendono male per bene; derelitta è l’anima mia.
Hudo mi vračajo za dobro, zapuščenost duši moji.
13 Eppure io, quand’eran malati, vestivo il cilicio, affliggevo l’anima mia col digiuno, e pregavo col capo curvo sul seno…
In vendar sem jaz, ko so bili bolni, v raševini za obleko, s postom pokoril dušo svojo, in molitev moja se je vračala v nedrije moje.
14 Camminavo triste come per la perdita d’un amico, d’un fratello, andavo chino, abbrunato, come uno che pianga sua madre.
Kakor k bližnjemu, kakor k bratu sem hodéval neprestano, kakor žalujoč po materi hodil sem sključen v črni obleki.
15 Ma, quand’io vacillo, essi si rallegrano, s’adunano assieme; s’aduna contro di me gente abietta che io non conosco; mi lacerano senza posa.
Ko pa pešam, zbirajo se in se radujejo; zbirajo se pri meni in se plazijo, da ne čutim; parajo obleko, in ne molčé:
16 Come profani buffoni da mensa, digrignano i denti contro di me.
Med igralci šaljivci šegavi; sè svojimi zobmí režé proti meni.
17 O Signore, fino a quando vedrai tu questo? Ritrai l’anima mia dalle loro ruine, l’unica mia, di fra i leoncelli.
Gospod, doklej bodeš gledal? Reši dušo mojo njih pogube, mladih levov edino mojo.
18 Io ti celebrerò nella grande assemblea, ti loderò in mezzo a gran popolo.
Slavil te bodem v velikem zboru, med ljudstvom obilim bodem te hvalil.
19 Non si rallegrino di me quelli che a torto mi sono nemici, né ammicchino con l’occhio quelli che m’odian senza cagione.
Naj se ne radujejo nad menoj, kateri so mi neprijatelji iz krivih vzrokov; kateri me sovražijo po krivem, naj ne mežikajo z očesom.
20 Poiché non parlan di pace, anzi macchinan frodi contro la gente pacifica del paese.
Mirú namreč ne govoré, temuč zoper pokojne v deželi izmišljajo najhujše zvijače.
21 Apron larga la bocca contro me e dicono: Ah, ah! l’occhio nostro l’ha visto.
In proti meni režé, govoreč: Prav, prav, oko naše vidi!
22 Anche tu hai visto, o Eterno; non tacere! O Signore, non allontanarti da me.
Vidiš, Gospod, ne mólči; Gospod, ne bivaj daleč od mene.
23 Risvegliati, destati, per farmi ragione, o mio Dio, mio Signore, per difender la mia causa.
Zbúdi se in vstani na sodbo mojo; Bog moj in Gospod moj, na pravdo mojo.
24 Giudicami secondo la tua giustizia o Eterno, Iddio mio, e fa’ ch’essi non si rallegrino su me;
Sodi me po pravici svoji, Gospod Bog moj, in naj ne radujejo se nad mano.
25 che non dicano in cuor loro: Ah, ecco il nostro desiderio! che non dicano: L’abbiamo inghiottito.
Naj ne govoré v srci svojem: Prav, duša naša; ne govoré naj: Pogoltnili smo ga.
26 Siano tutti insieme svergognati e confusi quelli che si rallegrano del mio male; sian rivestiti d’onta e di vituperio quelli che si levano superbi contro di me.
Osramoté se naj in zarudé vkup, ker se veselé nesreče moje; sè sramoto naj se ogrnejo in nečastjo, kateri se povzdigujejo proti meni.
27 Cantino e si rallegrino quelli che si compiacciono della mia giustizia, e dican del continuo: Magnificato sia l’Eterno che vuole la pace del suo servitore!
Prepevali bodejo in se radovali, kateri se veselé pravice moje, in govorili bodejo vedno: Poveličan Gospod, ki se veseli mirú svojega hlapca.
28 E la mia lingua parlerà della tua giustizia, e dirà del continuo la tua lode.
In jezik moj bode oznanjal pravičnost tvojo, ves dan hvalo tvojo.

< Salmi 35 >