< Giobbe 10 >

1 L’anima mia prova disgusto della vita; vo’ dar libero corso al mio lamento, vo’ parlar nell’amarezza dell’anima mia!
Moji duši se gnusi moje življenje. Svojo pritožbo bom pustil nad seboj; govoril bom v grenkobi svoje duše.
2 Io dirò a Dio: “Non mi condannare! Fammi sapere perché contendi meco!”
Bogu bom rekel: ›Ne obsodi me. Razloži mi, zakaj se pričkaš z menoj.‹
3 Ti par egli ben fatto d’opprimere, di sprezzare l’opera delle tue mani e di favorire i disegni de’ malvagi?
Mar ti je dobro, da bi zatiral, da bi preziral delo svojih rok in bi sijal nad nasvetom zlobnega?
4 Hai tu occhi di carne? Vedi tu come vede l’uomo?
Imaš mesene oči? Mar vidiš, kakor vidi človek?
5 I tuoi giorni son essi come i giorni del mortale, i tuoi anni son essi come gli anni degli umani,
So tvoji dnevi kakor dnevi človeka? So tvoja leta kakor človeški dnevi,
6 che tu investighi tanto la mia iniquità, che t’informi così del mio peccato,
da poizveduješ za mojo krivičnostjo in preiskuješ za mojim grehom?
7 pur sapendo ch’io non son colpevole, e che non v’è chi mi liberi dalla tua mano?
Ti veš, da nisem zloben in nikogar ni, ki lahko osvobodi iz tvoje roke.
8 Le tue mani m’hanno formato m’hanno fatto tutto quanto… e tu mi distruggi!
Tvoje roke so me naredile in me oblikovale skupaj na vsaki strani, vendar si me uničil.
9 Deh, ricordati che m’hai plasmato come argilla… e tu mi fai ritornare in polvere!
Spomni se, rotim te, da si me naredil kakor ilo, ti pa me hočeš ponovno privesti v prah?
10 Non m’hai tu colato come il latte e fatto rapprender come il cacio?
Mar me nisi iztočil kakor mleko in me strdil kakor sir?
11 Tu m’hai rivestito di pelle e di carne, e m’hai intessuto d’ossa e di nervi.
Oblekel si me s kožo in mesom in me obdal s kostmi in kitami.
12 Mi sei stato largo di vita e di grazia, la tua provvidenza ha vegliato sul mio spirito,
Zagotovil si mi življenje in naklonjenost in tvoje obiskovanje je ohranilo mojega duha.
13 ed ecco quello che nascondevi in cuore! Sì, lo so, questo meditavi:
Te stvari si skril v svojem srcu, vem, da je to s teboj.
14 se avessi peccato, l’avresti ben tenuto a mente, e non m’avresti assolto dalla mia iniquità.
Če grešim, potem me zaznamuješ in me ne boš oprostil pred mojo krivičnostjo.
15 Se fossi stato malvagio, guai a me! Se giusto, non avrei osato alzar la fronte, sazio d’ignominia, spettatore della mia miseria.
Če bi bil zloben, gorje meni. Če bi bil pravičen kljub temu ne bi dvignil svoje glave. Poln zmedenosti sem, zato poglej mojo stisko,
16 Se l’avessi alzata, m’avresti dato la caccia come ad un leone e contro di me avresti rinnovato le tue maraviglie;
kajti ta narašča. Loviš me kakor krut lev in se ponovno kažeš čudovitega nad menoj.
17 m’avresti messo a fronte nuovi testimoni, e avresti raddoppiato il tuo sdegno contro di me; legioni su legioni m’avrebbero assalito.
Zoper mene obnavljaš svoje pričevanje in nad menoj povečuješ svoje ogorčenje. Spremembe in vojna so zoper mene.
18 E allora, perché m’hai tratto dal seno di mia madre? Sarei spirato senza che occhio mi vedesse!
Zakaj si me potem privedel ven iz maternice? Oh, da bi izročil duha in me nobeno oko ne bi videlo!
19 Sarei stato come se non fossi mai esistito, m’avrebbero portato dal seno materno alla tomba!
Bil bi kakor, če me ne bi bilo, od maternice bi bil odnesen v grob.
20 Non son forse pochi i giorni che mi restano? Cessi egli dunque, mi lasci stare, ond’io mi rassereni un poco,
Mar ni mojih dni malo? Odnehaj torej in me pusti samega, da se malo potolažim,
21 prima ch’io me ne vada, per non più tornare, nella terra delle tenebre e dell’ombra di morte:
preden grem, od koder se ne bom vrnil, celó v deželo teme in smrtne sence,
22 terra oscura come notte profonda, ove regnano l’ombra di morte ed il caos, il cui chiarore è come notte oscura”.
deželo teme kakor tema sama in smrtne sence, brez kakršnegakoli reda in kjer je svetloba kakor tema.«

< Giobbe 10 >