< Cantico dei Cantici 7 >

1 O figliuola di principe, quanto son belli i tuoi piedi nel [lor] calzamento! Le giunture delle tue membra [son] come monili Di lavoro di mani d'artefice.
A la bèl pye ou bèl nan sandal yo, o pitit a nòb yo! O fi a prens lan! Koub kwis ou tankou bijou, zèv a yon vrè atis.
2 Il tuo seno [è] come una tazza rotonda, Nella quale non manchi mai il vino profumato; Il tuo corpo [è] un mucchio di grano, Intorniato di gigli.
Lonbrit ou kon yon tas won ki pa janm manke diven mele; vant ou se yon bèl pakèt ble ankadre ak flè lis;
3 I tuoi due seni Paiono due cavrioletti gemelli.
De tete ou se de jenn pòtre a yon antilòp, jimo a yon antilòp.
4 Il tuo collo pare una torre d'avorio; [E] gli occhi tuoi le pescine [che sono] in Hesbon, Presso alla porta di Bat-rabbim; Il tuo naso pare la Torre del Libano Che riguarda verso Damasco.
Kou ou se yon kou ivwa, zye ou tankou sous dlo nan Hesbon yo akote pòtay a Bath-Rabbim nan. Nen ou tankou tou Liban ki gade vè Damas la.
5 Il tuo capo sopra te pare un Carmel, E la chioma del tuo capo sembra di porpora, Il re è tenuto prigione dalle [tue] treccie.
Tèt ou kouwone ou tankou Mòn Carmel e très cheve tèt ou tankou fisèl mov. Wa a kaptire pa très ou yo.
6 Quanto sei bella, e quanto sei piacevole, O amor [mio], fra [tutte] le delizie!
A la ou bèl e a la ou mèvèye, ak tout bèlte ou yo!
7 Questa tua statura [è] simile ad una palma, Ed i tuoi seni a grappoli [d'uva].
Lè ou kanpe se tankou yon pye palmis e tete ou se grap li yo.
8 Io ho detto: Io salirò sopra la palma, E mi appiglierò a' suoi rami; Ed i tuoi seni saranno ora come grappoli di vite, E l'odor del tuo alito come quello de' pomi;
Mwen te di: “Mwen va monte pye palmis lan, mwen va kenbe tij fwi li yo.” O ke tete ou yo kapab tankou grap ki pann sou chan rezen nan e bon odè a souf ou tankou pòm,
9 E la tua bocca [sarà] come il buon vino, Che cola dolcemente per il mio amico, E scivola fra le labbra de' dormenti.
Epi bouch ou tankou meyè diven an, ki desann byen swa pou cheri mwen an, e koule dousman nan lèv a sila ki tonbe nan dòmi yo.
10 Io [son] del mio amico, E il suo desiderio [è] verso me.
Mwen pou cheri mwen an e dezi li se pou mwen.
11 Vieni, amico mio, usciamo a' campi, Passiam la notte nelle ville.
Vini, cheri mwen an! Annou pati ale nan chan yo e fè lojman nan ti vil yo.
12 Leviamoci la mattina, [per andare] alle vigne; Veggiamo se la vite è fiorita, se l'agresto si scopre, [Se] i melagrani hanno messe le lor bocce; Quivi ti darò i miei amori.
Annou leve bonè pou rive nan chan rezen yo; annou gade pou wè si chan rezen an gen tan boujonnen e flè li yo fin ouvri. Se la, m ap bay ou lanmou mwen an.
13 Le mandragole rendono odore, E in su gli usci nostri [vi son] delizie d'ogni sorta, E nuove, e vecchie, [Le quali] io ti ho riposte, amico mio.
Mandragò yo fin bay bèl odè; epi sou tout pòt nou yo se tout meyè fwi yo, ni nèf ni ansyen, ki te konsève pou ou, lanmou mwen an.

< Cantico dei Cantici 7 >