< Salmi 107 >

1 CELEBRATE il Signore; perciocchè [egli è] buono. Perciocchè la sua benignità [dura] in eterno.
Andriañeñe t’Iehovà, amy te Ie ro soa; nainai’e ty fiferenaiña’e.
2 [Così] dicano quelli che sono stati riscattati dal Signore, I quali egli ha riscossi di distretta.
Ano zay ry jineba’ Iehovà— ry nijebañe’e am-pitàn-drafelahy,
3 E li ha raccolti da' [diversi] paesi, Dal Levante e dal Ponente; dal Settentrione e dal mare.
vaho hinoloholo’e hirik’ amo taneo, boak’atiñanañe naho ­ahandrefañ’ añe, boak’ avaratse vaho hirik’ amy riakey.
4 Essi andavano errando per deserti, per cammini di solitudine; Non trovavano città abitata.
Nirererere ambabangoañ’ añe iereo, an-dratraratra ao, tsy nahaonin-drova fimoneñañe.
5 [Erano] affamati ed assetati; L'anima loro spasimava in loro.
Nisalikoeñe naho taliñiereñe, nitoirañe añ’ova ao ty fiai’ iareo.
6 Ma, avendo gridato al Signore, mentre erano in distretta, Egli li ha tratti fuor delle loro angosce;
Le nitoreo am’ Iehovà an-kaloviloviañe naho hinaha’e amo hasotria’iareoo,
7 E li ha condotti per diritto cammino, Per andare in città abitata.
Nindese’e mb’an-dalam-bantam-beo higodañe mb’an-drova fimoneñañe añe.
8 Celebrino [adunque] appo il Signore la sua benignità, E le sue maraviglie appo i figliuoli degli uomini.
Handriañe’ iereo t’Iehovà ty amy fiferenaiña’ey naho o fitoloña’e fanjaka amo ana’ondatioo,
9 Perciocchè egli ha saziata l'anima assetata, Ed ha empiuta di beni l'anima affamata.
fa nieneñe’e ty fiaiñe taliñiereñe, nanjañe’e raha soa ty troke nilimpoa.
10 [Così dicano] quelli che dimoravano in tenebre ed in ombra di morte, Prigioni, [ritenuti] in afflizione, e ne' ferri.
Teo ty nitozòke añ’ieñe ao naho an-talinjon-kavilasy ao, rinohy an-kasotriañe naho vý,
11 Perciocchè erano stati ribelli alle parole del Signore, Ed avevano sprezzato il consiglio dell'Altissimo;
amy t’ie niody amo fepèn’Añahareo, vaho nañovok’ i famerea’ i Andindimoneñey.
12 Onde egli aveva abbattuto il cuor loro con affanni, [Ed] erano caduti; e non [vi era] alcuno che [li] soccorresse.
Aa le nampibokohe’e ty arofo’ iareo am-pitromahañe, nampidaleandaleañe tsy amam-pañimba.
13 Ma, avendo gridato al Signore, mentre erano in distretta, Egli li ha salvati dalle loro angosce;
Le nitoreo am’ Iehovà t’ie niankoheke, le rinomba’e amo fikoretañeo;
14 [E] li ha tratti fuor delle tenebre, e dell'ombra della morte; Ed ha rotti i lor legami.
naaka’e boak’ añ’ieñe naho an-talinjon-kavilasy ao, vaho nipoñafe’e o silisilio.
15 Celebrino [adunque] appo il Signore la sua benignità, E le sue maraviglie appo i figliuoli degli uomini.
Handriañe’ iareo t’i Iehovà ty amy fiferenaiña’ey naho o halatsañe nanoe’e amo ana’ ondatioo,
16 Perciocchè egli ha rotte le porte di rame, Ed ha spezzate le sbarre di ferro.
amy te pinaratsà’e o lalam-bey torisìkeo naho pinozapoza’e o doda viñeo.
17 [Così dicano] gli stolti, [ch]'erano afflitti per li lor misfatti, Ne' quali camminavano, e per le loro iniquità.
Nampisotriañe o seretseo ty amo fiolà’eo, naho o tahi’eo.
18 La cui anima abbominava ogni cibo; Ed erano giunti fino alle porte della morte.
Nampangori’ ty fiai’ iareo ze atao hàneñe, ie nitotoke o lalam-bein-kavilasio.
19 Ma, avendo gridato al Signore, mentre erano in distretta, Egli li ha salvati dalle loro angosce.
Le nitoreo am’ Iehovà t’ie niampoheke, vaho rinomba’e amo haemberañeo.
20 Egli ha mandata la sua parola, e li ha sanati, E liberati dalle lor malattie mortali.
Nahitri’e i tsara’ey nahajangañe iareo vaho navotso’e amy kiboriy.
21 Celebrino [adunque] appo il Signore la sua benignità, E le sue maraviglie appo i figliuoli degli uomini.
Andriañe’ iereo t’Iehovà ty amy fiferenaiña’ey naho o halatsañe fanoe’e amo ana’ondatioo,
22 E sacrifichino sacrificii di lode, E raccontino le sue opere con giubilo.
Ee t’ie hibanabana sorom- pañandriañañe naho hitalily o fitoloña’eo an-drebeke;
23 [Così dicano] quelli che scendono nel mare sopra navi, Che fanno traffico su per le grandi acque.
Ao ty mizotso mb’an-tsambo an-driake ey; o mpanao balibalik’ an-drano mieneneo,
24 Essi veggono le opere del Signore, E le sue maraviglie nel profondo [mare].
Fa niisa’ iareo o sata’ Iehovào, o halatsàñe fanoe’e an-dalekeo.
25 Perciocchè, alla sua parola, egli fa levare il vento di tempesta, Il quale alza le onde di esso.
Amy tsara’ey, nitroatse ty tio-bey, nampitoabotse o alon-driakeo.
26 Salgono al cielo, [poi] scendono agli abissi; L'anima loro si strugge di male.
Nionjomb’an-dindimb’eo iereo, vaho nizotso mb’an-dalek’ ao; nitranak’ ami’ty hekoheko’e ty fiai’iareo.
27 Saltano, e traballano come un ebbro; E perdono tutto il lor senno.
Nivembeñe, nisiotsiotse hoe jike; fonga nilesa ty hihi’ iareo.
28 Ma, gridando al Signore, mentre sono in distretta, Egli li trae fuor delle loro angosce.
Nitoreove’ iareo t’Iehovà an-kasosorañe, vaho natsoa’e an-kasotriañe.
29 Egli acqueta la tempesta, E le onde loro si fermano.
Nampipendreñe’e i tio-beiy, le nitsiñe o onjan-driakeo.
30 Ed essi si rallegrano che sono acquetate; Ed egli li conduce al porto da loro desiderato.
Niehake iereo te nibànatse, vaho nitehafe’e mb’amy fipalirañe nisalalaeñey.
31 Celebrino [adunque] appo il Signore la sua benignità, E le sue maraviglie appo i figliuoli degli uomini.
Handriañe’ iereo t’Iehovà ty amy fiferenaiña’ey, naho o halatsañe fanoe’e amo ana’ ondatioo.
32 Ed esaltinlo nella raunanza del popolo, E laudinlo nel concistoro degli anziani.
Ee t’ie honjone’ iareo am-pivori’ ondatio vaho handrenge Aze ami’ty fiambesa’ o androanavio.
33 Egli riduce i fiumi in deserto, E le vene delle acque in luoghi aridi;
Afote’e ho ratraratra o sakao, naho ho tane kankañe o torahañeo;
34 La terra fertile in salsuggine, Per la malvagità de' suoi abitanti.
ho fatran-tsira ty tane kobokara, ty ami’ty tsihavokara’ o mpitobok’ ama’eo.
35 Egli riduce i deserti in guazzi d'acque. E la terra arida in vene d'acque;
Ampanginakinahe’e o tane mihedatseo, vaho ampanganahanae’e o kirikintañeo;
36 E fa quivi abitar gli affamati, I quali [vi] fondano città da abitare.
hampitobea’e o limpoañeo, hañoreña’iareo rova fimoneñañe.
37 E seminano campi, e piantano vigne, Che producono rendita di frutto.
Handrarake an-teteke ao iereo, naho hambole tetem-bahe, vaho hanonton-tsabo vokatse;
38 Ed egli li benedice, e moltiplicano grandemente; Ed egli non iscema i lor bestiami.
Tahie’e ka iereo hanaranàha’e maro, le tsy apo’e hiha-rìtse o añombe’eo.
39 Poi vengono al meno, e sono abbassati Per distretta, [per] avversità, e [per] affanni.
Ie nitaketrake iereo, ninìke ami’ty famorekekeañe, naho fanilofañe, vaho anahelo;
40 Egli spande lo sprezzo sopra i nobili, E li fa andare errando per luoghi deserti, [ove] non [vi è] via alcuna.
ampidoaña’e ìnje o roandriañeo, ampiriorioe’e am-bangý tsy aman-dalañe añe,
41 E innalza il bisognoso dalla miseria, E fa che le famiglie [moltiplicano] a guisa di gregge.
toe aonjo’e ambone’ o hasotriañeo i rarakey, vaho anoe hoe lia-raike o hasavereña’eo.
42 Gli [uomini] diritti, veggendo [queste cose], si rallegrano; Ma ogni iniquità si tura la bocca.
Isa’ o vantañeo zay le mifale, fonga mamìm-bava ka ty hatsivokarañe.
43 Chi [è] savio? osservi queste cose, E consideri le benignità del Signore.
Ia ty mahihitse, hiharaharà’e? ie ro mahafohiñe ty fiferenaiña’ Iehovà.

< Salmi 107 >