< Job 15 >

1 Darauf erwidert Eliphaz von Teman also:
Potem je odgovoril Elifáz Temánec in rekel:
2 "Kann denn ein Weiser so unsinnige Beweise bringen und sich in solcher Hohlheit blähen?
»Mar naj moder človek izreka prazno znanje in svoj trebuh napolnjuje z vzhodnikom?
3 Kann er Beweis mit Reden führen, die nichts taugen, mit Sprüchen, die nichts nütze sind?
Mar naj razpravlja z nekoristnim govorjenjem? Ali z govori, s katerimi ne more storiti ničesar dobrega?
4 Du machst die Gottesfurcht zunichte, zerstörst die Andacht vor der Gottheit,
Da, ti zametuješ strah in zadržuješ molitev pred Bogom.
5 wenn deine Schuld dich lehrt, also zu reden, und du Verschmitzter Redeweise wählst.
Kajti tvoja usta izrekajo tvojo krivičnost in ti izbiraš jezik prebrisanega.
6 Dein eigener Mund verdammt dich und nicht ich; die eigenen Lippen strafen dich.
Tvoja lastna usta te obsojajo in ne jaz. Da, tvoje lastne ustnice pričujejo zoper tebe.
7 Warst du als Erstlingsmensch geboren und kamst du vor den Hügeln auf die Welt,
Mar si ti prvi človek, ki je bil rojen? Ali si bil narejen pred hribi?
8 und hörtest du im Rate Gottes zu und holtest Weisheit dir allein?
Mar si slišal Božjo skrivnost? In ali sebi zadržuješ modrost?
9 Was weißt du, und wir wüßten's nicht, verstehst, was unbekannt uns wäre?
Kaj ti veš, kar mi ne vemo? Kaj razumeš, česar ni v nas?
10 Sind unter uns doch graue Häupter, mehr als betagt genug, um Vater dir zu sein.
Z nami so sivolasi in zelo stari možje, precej starejši od tvojega očeta.
11 Ist dir die Gotteströstung zu gering, das Wort, das sanft an dich ergeht?
Ali so Božje tolažbe zate majhne? Je s teboj kakršnakoli skrita stvar?
12 Warum reißt dich ein Unmut fort? Was blicken deine Augen finster,
Zakaj te tvoje srce odnaša? In ob čem tvoje oči mežikajo,
13 daß deinen Geist du Gott zurückzugeben trachtest? Nur mit dem Munde freilich hast du das gesagt.
da svojega duha obračaš zoper Boga in takšnim besedam dopuščaš iziti iz svojih ust?
14 Was ist der Mensch, daß rein er wäre, gerecht der Weibgeborene?
Kaj je človek, da bi bil čist? In ta, ki je rojen iz ženske, da bi bil pravičen?
15 Selbst seinen Heiligen traut er nicht; der Himmel ist nicht rein in seinen Augen,
Glej, zaupanja ne polaga v svoje svete. Da, nebo ni čisto v njegovem pogledu.
16 geschweige der Abscheuliche, Verdorbene, der Mensch, der Sünde wie das Wasser trinkt.
Kako mnogo bolj gnusen in umazan je človek, ki pije krivičnost kakor vodo?
17 Ich will dich lehren; hör mir zu. Was ich geschaut, will ich dir sagen,
Pokazal ti bom, poslušaj me. To, kar sem videl, bom oznanil.
18 was Weise einst verkündet, was ihre Väter ihnen nicht verhehlt,
To, kar so modri možje povedali od svojih očetov in tega niso skrili,
19 die noch allein im Lande saßen, zu denen noch kein Fremder kam.
katerim samim je bila dana zemlja in noben tujec ni šel med njimi.
20 Des Bösen Leben ist voll Angst; nur wenig Jahre sind für den Gewaltmenschen bestimmt.
Zloben človek se muči z bolečino vse svoje dni in število let je skrito zatiralcu.
21 Der Schrecken hallt in seinem Ohr; wiewohl in Sicherheit, wird er vom Räuber überfallen schon.
Grozen zvok je v njegovih ušesih. V uspevanju bo nadenj prišel uničevalec.
22 Er gibt den Glauben auf, dem Dunkel zu entrinnen; er ist bestimmt für blutigen Tod
Ne verjame, da se bo vrnil iz teme in meč čaka nanj.
23 und wird ein Fraß der Geier. Er weiß, ihm ist ein finsterer Tag von ihm bestimmt.
Naokoli tava za kruhom, rekoč: ›Kje je?‹ Ve, da je ob njegovi roki pripravljen dan teme.
24 Ihn schreckt die Not; ihn überfällt die Drangsalszeit gleich einem kampfbereiten Hahn.
Stiska in tesnoba ga bosta preplašili. Prevladali bosta zoper njega kakor kralj, pripravljen na bitko.
25 Weil gegen Gott die Hand er ausgestreckt und dem Allmächtigen er Trotz geboten,
Kajti svojo roko izteguje zoper Boga in se krepi zoper Vsemogočnega.
26 so stürmt er gegen ihn, mit seines rauhen Schildes Wölbung.
On steče nadenj, celó na njegov vrat, na debele izbokline njegovih ščitov,
27 Er deckt mit dem Visier sein Angesicht, legt einen Panzerschurz um seine Lenden.
ker svoj obraz pokriva s svojo mastnostjo in na svojih ledjih nabira sloje tolšče.
28 Nur in verfemten Städten noch kann jener siedeln, in unbewohnbaren Gebäuden, die schon dem Abbruch sind verfallen.
Prebiva v zapuščenih mestih in hišah, ki jih noben človek ne naseljuje, ki so pripravljene, da postanejo ruševine.
29 Er wird nicht wieder reich, noch hat Bestand je seine Habe; er schlägt im Boden nimmer Wurzel.
Ne bo bogat, niti se ne bo njegovo imetje nadaljevalo, niti svoje popolnosti na zemlji ne bo podaljšal.
30 Der Finsternis entgeht er nicht, es dörrt die Hitze seine Zweige, und seine Blüten fallen durch den Sturmwind ab.
Iz teme ne bo odšel. Plamen bo posušil njegove mladike in z dihom svojih ust bo odšel proč.
31 Zu denen, die auf Nichtiges vertrauen, irrt er hin; sein Entgelt ist das Nichts.
Kdor je zaveden naj ne zaupa v ničnost, kajti ničnost bo njegovo povračilo.
32 Noch vor der Zeit verwelken sie, und seine Zweige grünen nimmer.
Dovršeno bo pred njegovim časom in njegova veja ne bo zelena.
33 Er wirft gleich einem Weinstock seine Früchte ab, wirft wie der Ölbaum seine Blüte hin.
Svoje nezrelo grozdje bo otresel kakor trta in svoj cvet bo odvrgel kakor oljka.
34 Des Frevlers Rotte ist ja unfruchtbar, und Feuer frißt des Unrechts Zelte.
Kajti skupnost hinavcev bo zapuščena in ogenj bo použil šotore podkupovanja.
35 Sie brüten Unheil, hecken Ungemach, und ihres Leibes Frucht ist Trug."
Spočenjajo vragolijo in rodijo ničnost in njihov trebuh pripravlja prevaro.«

< Job 15 >