< Psalms 137 >

1 By rivers of Babylon — There we did sit, Yea, we wept when we remembered Zion.
Ob rekah Babilonskih, ondi smo sedeli ter jokali, spominjajoč se Sijona.
2 On willows in its midst we hung our harps.
Na vrbe v deželi obesili smo strune svoje,
3 For there our captors asked us the words of a song, And our spoilers — joy: 'Sing ye to us of a song of Zion.'
Dasì so tam hoteli od nas veselih pesmi, ki so nas odpeljavali vjete, in ki so mučili nas govoreč: Pojte nam katero pesmi Sijonskih.
4 How do we sing the song of Jehovah, On the land of a stranger?
Kako bi bili peli pesem Gospodovo v tujcev deželi?
5 If I forget thee, O Jerusalem, my right hand forgetteth!
Če pozabim tebe, Jeruzalem, pozabi naj se desnica moja.
6 My tongue doth cleave to my palate, If I do not remember thee, If I do not exalt Jerusalem above my chief joy.
Jezik moj naj se mi prijemlje neba, ako se ne spominjam tebe, ako ne povzdigujem Jeruzalema nad glavo radosti svoje.
7 Remember, Jehovah, for the sons of Edom, The day of Jerusalem, Those saying, 'Rase, rase to its foundation!'
Spomni se, Gospod, zoper Edomejce dneva Jeruzalemskega; kateri so rekli: "Razvalite, razvalite; dokler bode kaj podzidja v njem!"
8 O daughter of Babylon, O destroyed one, O the happiness of him who repayeth to thee thy deed, That thou hast done to us.
Rod Babilonski naj se pokončá; blagor mu, kdor ti bode povrnil hudodelstvo, katero si nam storil.
9 O the happiness of him who doth seize, And hath dashed thy sucklings on the rock!
Blagor, kdor zgrabi in razdrobi otroke tvoje ob skalo!

< Psalms 137 >