< Psalms 137 >

1 By rivers of Babylon — There we did sit, Yea, we wept when we remembered Zion.
Ob babilonskih rekah, tam smo se usedli; da, jokali smo, ko smo se spominjali Siona.
2 On willows in its midst we hung our harps.
Svoje harfe smo obesili na vrbe v njegovi sredi.
3 For there our captors asked us the words of a song, And our spoilers — joy: 'Sing ye to us of a song of Zion.'
Kajti tam so tisti, ki so nas odvedli proč ujete, od nas zahtevali pesem in tisti, ki so nas opustošili, so od nas zahtevali veselje, rekoč: »Zapojte nam eno izmed sionskih pesmi.«
4 How do we sing the song of Jehovah, On the land of a stranger?
Kako naj bi v tuji deželi peli Gospodovo pesem?
5 If I forget thee, O Jerusalem, my right hand forgetteth!
Če jaz pozabim tebe, oh Jeruzalem, naj moja desnica pozabi svojo spretnost.
6 My tongue doth cleave to my palate, If I do not remember thee, If I do not exalt Jerusalem above my chief joy.
Če se te jaz ne spomnim, naj se moj jezik prilepi k nebu mojih ust, če ne povišam Jeruzalema nad svojo glavno radost.
7 Remember, Jehovah, for the sons of Edom, The day of Jerusalem, Those saying, 'Rase, rase to its foundation!'
Spomni se, oh Gospod, na Jeruzalemov dan otrok Edóma, ki so rekli: »Izbrišite ga, izbrišite ga, celo do njegovih temeljev.«
8 O daughter of Babylon, O destroyed one, O the happiness of him who repayeth to thee thy deed, That thou hast done to us.
Oh hči babilonska, ki boš uničena, srečen bo tisti, ki te poplača, kakor si nam ti služila.
9 O the happiness of him who doth seize, And hath dashed thy sucklings on the rock!
Srečen bo tisti, ki zgrabi in trešči tvoje malčke ob kamne.

< Psalms 137 >