< Job 13 >

1 Zie, dit alles heb ik met eigen ogen aanschouwd, Mijn oor heeft het gehoord en verstaan.
Glej, moje oko je vse to videlo, moje uho je to slišalo in razumelo.
2 Wat gij weet, weet ik even goed: Ik doe niet onder voor u.
Kar veste vi, isto vem tudi jaz. Nisem slabši od vas.
3 Daarom wil ik tot den Almachtige spreken, Mijn zaak bepleiten voor God!
Zagotovo bi govoril Vsemogočnemu in želim si, da bi razpravljal z Bogom.
4 Want gij zijt leugensmeden, En kwakzalvers allemaal!
Toda vi ste ponarejevalci laži, vi vsi ste zdravniki brez vrednosti.
5 Als gij er nu maar het zwijgen toe deedt, Rekende men het u als wijsheid aan.
Oh, da bi vsi skupaj molčali! To bi bila vaša modrost.
6 Luistert dus liever naar mijn pleit, En geeft acht op het pleidooi mijner lippen.
Poslušajte torej moje zagovarjanje in prisluhnite prošnjam mojih ustnic.
7 Moogt gij leugens spreken, om God te believen, Ter wille van Hem onwaarheid zeggen;
Mar boste zlobno govorili za Boga? In varljivo govorili zanj?
8 Moogt gij partijdig voor Hem zijn, Wanneer gij voor God denkt te pleiten?
Mar boste sprejeli njegovo osebo? Mar se boste potegovali za Boga?
9 Loopt dit goed voor u af, wanneer Hij u in verhoor neemt; Of denkt gij Hem te bedriegen, zoals men mensen bedriegt?
Ali je dobro, da bi vas on preiskal? Ali kakor en človek zasmehuje drugega ali tako vi zasmehujete njega?
10 Ten zwaarste zal Hij u straffen, Zo gij partijdig zijt in het geniep.
Zagotovo vas bo grajal, če naskrivaj sprejemate osebe.
11 Zal zijn Majesteit u dan niet ontstellen, Zijn verschrikkingen u niet overvallen?
Mar vas ne bo njegova odličnost prestrašila? In njegova groza padla na vas?
12 Want uw uitspraken zijn spreuken van as, Uw betogen, betogen van leem!
Vaši spomini so podobni pepelu, vaša telesa ilovnatim telesom.
13 Zwijgt derhalve, en laat mij spreken; Laat er van komen wat wil!
Molčite, pustite me samega, da lahko govorim in naj pride name kar hoče.
14 Ik pak mijn vlees tussen mijn tanden, En neem mijn leven in mijn hand.
Čemu jemljem svoje meso v svoje zobe in svoje življenje polagam v svojo roko?
15 Wil Hij me doden, ik wacht Hem af; Maar ik verdedig mijn wandel voor Hem!
Čeprav me ubije, bom jaz vendar zaupal vanj; toda svoje lastne poti bom ohranil pred njim.
16 Dit zal reeds een triomf voor mij zijn; Want de boze durft niet eens voor zijn aanschijn treden!
On bo tudi rešitev moje duše, kajti hinavec ne bo prišel predenj.
17 Luistert dus goed naar mijn woord, Leent het oor aan mijn rede.
Marljivo prisluhnite mojemu govoru in moji izjavi s svojimi ušesi.
18 Zie, ik heb mijn pleit gereed, Ik ben mij bewust van mijn recht!
Glejte torej, zapovedal sem svojo stvar; vem, da bom opravičen.
19 Wie brengt er iets tegen mij in? Ik zou aanstonds zwijgen en sterven.
Kdo je tisti, ki se bo pravdal z menoj? Kajti sedaj, če zadržim svoj jezik, bom izročil duha.
20 Twee dingen moet Gij mij echter besparen, Dan verschuil ik mij niet voor uw aanschijn:
Samo ne storite mi dveh stvari, potem se ne bom skril pred teboj.
21 Neem uw hand van mij weg, En verbijster mij niet door uw verschrikking.
Umakni svojo roko daleč od mene in naj me tvoja groza ne stori prestrašenega.
22 Daag mij dus uit, en ik zal antwoorden; Of laat mij spreken, en antwoord Gij:
Potem kliči in jaz ti bom odgovoril. Ali naj jaz govorim in ti mi odgovori.
23 Hoeveel fouten en zonden heb ik bedreven, Noem mij mijn misdaden en zonden op!
Kako številne so moje krivičnosti in grehi? Naredi mi, da spoznam svoj prestopek in svoj greh.
24 Waarom verbergt Gij uw aanschijn, En beschouwt Gij mij als uw vijand?
Zakaj skrivaš svoj obraz in me šteješ za svojega sovražnika?
25 Wilt gij een weggewaaid blad nog verschrikken, Een verdorde halm nog vervolgen:
Hočeš zlomiti list, gnan sem ter tja? Hočeš zasledovati suho strnišče?
26 Dat Gij zo’n bitter lot mij bestemt, En de fouten wreekt van mijn jeugd;
Kajti zoper mene pišeš grenke stvari in me delaš, da posedujem krivičnosti svoje mladosti.
27 Mijn voeten steekt in een blok, al mijn gangen bewaakt, En mijn voetzolen bespiedt?
Moja stopala polagaš v klade in ozko gledaš na vse moje steze. Odtis postavljaš na pete mojih stopal.
In on, kakor razpadajoča stvar, požira kakor obleko, ki je pojedena od molja.

< Job 13 >