Psalmi 9

1 Načelniku godbe, visoke do srednje, psalm Davidov. Slavil bodem, Gospod, iz vsega srca svojega, oznanjal vsa čudovita dela tvoja,

2 Veselil se bodem in radoval v tebi, prepeval bodem tvojemu imenu, Najvišji:

3 Da sovražniki moji umikajoč se padajo in ginejo pred obličjem tvojim.

4 Ker sodil si pravico mojo in pravdo mojo, sedel si na prestolu, o branitelj pravice.

5 Pokaral si narode, pogubil krivičnega, ime njih si izbrisal na večne čase.

6 O sovražnik, konec je razdevanja na veke, in uničil si mesta njih, njih spomin je poginil.

7 A Gospod bode sedel na veke, pripravljajoč na sodbo prestol svoj.

8 In sam bode sodil svet pravično, pravde razsojal narodom po vsej pravici.

9 In Gospod bode grad na višini siromaku, grad na višini v časih, ko je v stiski.

10 Zaupanje torej bodo imeli v té, kateri poznajo ime tvoje, ker ne zapustiš, Gospod, njih, kateri te iščejo.

11 Prepevajte Gospoda, ki sedí na Sijonu, oznanjujte ljudstvom dela njegova.

12 On, ki maščuje kri v moritvi prelito, spominja se njih, ne zabi vpitja siromakov ubozih.

13 Milost mi izkaži, Gospod, ozri se v ponižanje moje od sovražnikov mojih, dvigni me izpred smrtnih vrât:

14 Da oznanjam vesoljno slavo tvojo med vrati hčere Sijonske, radujem se v blaginji tvoji.

15 Pogreznili so se narodi v jamo, katero so bili napravili; v mrežo, katero zo bili skrili, vjela se je njih noga.

16 Pokazal se je Gospod po sodbi, katero je storil; v svojem lastnem delu zapletel se je krivični; vsega pomiselka vredno!

17 Nazaj se bodo podili krivični noter do groba; vsi narodi, ki so pozabili Boga. (Sheol h7585)

18 Ker siromak naj se ne pozabi nikdar: ubogih upanje ne pogine vekomaj.

19 Vstani, Gospod, da se ne ojači človek; sodba pridi nad narode pred obličjem tvojim.

20 V strah jih primi, Gospod; siloma naj spoznajo narodi, da so umrjoči.